December se je začel! Vse je okrašeno, priznam tudi midva že imava smrečico postavljeno in okrašeno, tudi dva okraska sta že stradala in na začetku sem celo pomislila, da Luka morda misli, da je to njegov Adventni koledar, da vsak dan eno kuglico razbije. Na srečo se je navdušenje nad razbijanjem umirilo in je smreka še cela.
Ravno razmišljam kako je videti Adventni koledar za mame, kaj se skriva v okencih. Verjetno pospravljanje, likanje, panika okrog daril, delo, bolezen otrok, delo, panika, pa spet pospravljanje itd.
Medtem, ko se ljudje okrog mene na veliko pogovarjajo o zaključkih, ki jih čakajo v tem mescu, o vseh tistih večerjah in pijačah, ki pridejo na vrsto decembra, jaz še nisem pretirano praznično razpoložena. Luki je letos Miklavž prinesel dve knjigi, meni pa virozo. Tako fino, z 39 vročine in bruhanjem gratis. Dober uvod v december, a ne? Še zdaj ne morem verjeti, da me je zeblo pod dvema odejama.
To je že tretjič, da sem imela neko čudno dvodnevno virozo, ki me je totalno vrgla, da sem bila prepričana, da je konec (okej, malo drame) in vsakič se je začelo tako, da sem mislila, da bo Luka zbolel, njemu ni bilo nič, jaz pa sem obležala. Tokrat je dan za mano obležala še babica, s popolnoma enakimi simptomi.
Vrtčevski čari bodo rekle izkušene mame. Sama gledam na to, kot na davek, ki ga pač vrtec in tako število otrok na kupu terja. Še vedno vidim v vrtcu velikooo prednosti in odkar je Luka v novem vrtcu sem res navdušena nad spremembami, ki jih opažam pri njemu. Res je, da me je šokiralo, ko sem ga pred nekaj dnevi slišala reči amen, ampak bom preživela tudi to. Še en davek vrtca si pravim. Vesela sem, da je Luka v vrtcu, kjer jih je obiskal Miklavž, kjer so imeli predstavo v kateri je nastopal muc Ejnest (Ernest) in punčka Ana, kot mi je to razložil, pa čeprav še mu ne uspeva najbolj tvoriti stavkov. Da se res veseli vrtca in pozna imena vseh, da so vzgojiteljice dejansko tam zaradi njih in ne, ker morajo biti, da ni Luka ob 16.00 zadnji otrok, ker bi vzgojiteljice natrobile zgodbe, da one niso tam namesto staršev ali, da bi starši hodili po opravkih, one pa morale ostati dlje (beri – do konca svojega delovnega časa).
Sedaj vidim, da je lahko vrtec res krasna izkušnja, ki je lahko prijetna tako otroku, kot tudi staršu, ki mora otroka pustiti drugje, neznancu v varstvo. Žal mi je, da tega nisem izkusila že lani, čeprav sem bila prepričana, da Luko vpisujem v več kot odličen vrtec. Na koncu sem ugotovila, da mi ne koristi prav veliko, da imajo 3 igrišča, posebno strokovnjakinjo, ki jim sestavlja jedilnike, ko, pa je vsak dan, ko je združeno skupino imela njegova vzgojiteljica, ta bila na telefonu, ko sem prišla po njega. ČISTO vsak dan. Na začetku sem še iskala izgovore, opravičevala sama sebi, da je sigurno kaj nujnega, po dveh mescih, sem ugotovila, da je edina nujna stvar tukaj, da bi gospa morala zamenjati službo, saj je očitno delo tukaj več ne veseli. In ne zamerim ji. Razumem jo, le želim si, da bi imela možnost to storiti.
In če si v prihodnjem letu česa želim več, je srečevati več ljudi, ki imajo radi svoje delo. Takih, ki bodo se letos veselili zaključkov svojih služb, ker imajo radi svoje delo, svojo službo, ne ker to pomeni večer, ko popustijo zavore.
Brez komentarjev