Moj prvi teden v službi je za mano. Petek je znova dobil svoj prvoten namen – da se ga razveseliš že zjutraj, saj za večino (žal ne za vse) pomeni, da je pred vrati vikend – ko ne rabimo v službo.
Moj največji strah, da bova zjutraj katastrofa in jaz in mali, je zaenkrat pod kontrolo. Gre nama dokaj dobro, jaz se potrudim čim manjkrat stisnit dremež, Luka pa se zbudi v trenutku, ko se jaz odpravim v kopalnico (kako to sliši ne vem glede na to, da sma vsak v svojem nadstropju).
Pri obeh pa je prisotna sprememba v spanju – jaz nikdar nisem rada zgodaj vstajala, Luka pa je zadnje mesece tudi bil bližje deveti kot osmi. Zdaj pa revček mora vstat že ob 7. Včeraj sva oba ob 19.bila že v postelji, jaz sem sicer še uspela videti film – skoraj do konca, Luko pa je zehanje mučilo že uro pred posteljo.
Danes, ko je petek in jutri ne bo treba vstati ob budilki pa stvari niso nič kaj spremenjene. Jaz ne morem reči, da že zdaj zeham, ker je bolj pravilno, da še vedno zeham. 3 kave, kosilo in čokoladni Miklavž (dobil ga je Luka in jaz kot prava skrbna mama sem samo poskrbela, da ne je sladkarij) so že za mano, jaz pa nič kaj bolj prebujena kot ob pol 7. Že zdaj se veselim postelje in vikenda pred nama, jutri greva na Lisico v upanju, da ne zmrzneva in v nedeljo me čaka najbolj tečno januarsko opravilo – pospravljanje božičnih okraskov.
Še planira kdo danes tako divji večer?
Brez komentarjev