Poznaš tisti občutek, ko si zamisliš neko aktivnost z otrokom in potem… ja, potem si otrok tega ne zamisli in na koncu pade vse skupaj v vodo? Meni je zelo znano. Največkrat se tako optimistično lotim kakega ustvarjanja in traja risanje z vodenkami manj kot porabim potem za pospravljanje tega. Približno enako je s sprehodi. Zelo dolgo sem odlašala s sprehodi s poganjalcem, ker preprosto nisem videla smisla v tem, da po 5 minutah jaz nosim poganjalca, ki so v večini vsi neki ogromni in težki, pa še za roko držim Luko. Vsi so mi že pametovali kako je to super, kako je fajn za motoriko, bla bla. Ok, pa da vidimo. Začela sem iskati poganjalca, ki bi bil predvsem lahek. Ok, pa črn. Barv se še vedno bojimo.
Dejstvo je, da ko si sama mama moraš paziti na veliko stvari – ne samo to, da boš vedno ti tista, ki bo nosila ta poganjalec, ko se otrok več ne bo želel peljati ampak tudi to, da verjetno doma nimaš orodja za zakomplicirano sestavljanje ali pumpe, če spusti guma.
Našla sem rešitev in to tako, ki mi garantira mir še nekaj časa, ker je do 5 let. Samo 3kg, gume, ki jih ni treba vzdrževati in jeklen okvir, ki bo preživel vse. V črni. Strider sport. BRAVO!
Prvo navdušenje nad poganjalcem je prišlo že s škatlo, ker so vedno pakiranja bolj zanimiva od vsebine. Nezaupanje kaj je to, sva rešila s tem, da sem se po dnevni peljala en krog jaz. Poganjalec preživel. Jaz tudi.
Pravo testiranje v parku je bilo pa pestro. Preventivno sva šla v park zraven bolnice. Jaz sem ena tistih tečnih mam, ki je raje malo tečna in gnjavi otroka s čelado. Skupaj s poganjalcem sem takoj vzela tudi čelado, ker mi je varnost res zelo pomembna. Nutcase čelade mi je priporočala že prijateljica, ker jih oni uporabljajo pri vseh 3 tamalih in tukaj je Luka imel na voljo cel kup barv (pravi mamin sin je izbral črno belo). Ja vem, za ene so čelade nepotrebna panika, jaz pač taka sem. Boljše čelada na glavi, ko šivanje na urgenci. Luka me je, kljub temu, da je malo neroden po meni, presenetil, da se je takoj pognal s poganjalcem in krožil celo dobrih 13minut.
Ja, potem sem poganjalca nosila. In ja, še dobro, da sem izbrala lahkega, ker otrok v eni, poganjalec v drugi, ni enostavno. Luka se po vikendu divjanja zdaj že vozi kot profesionalec, ne greva več samo v park v bližini bolnice, je pa res, da vadi tudi po dnevni sobi.
Opazujem ga in ne morem verjeti kdaj je tako zrasel. Kdaj je postal dovolj velik, da se sam pelje, da sam divja s poganjalcem, ko pa se mi zdi, da sem ga včeraj prinesla iz porodnišnice. Zdaj pa on vse sam. Majhni mejniki so tisti, ki me streznijo, ki me postavijo v realnost, da otrok res prehitro raste, da čas mineva z neverjetno hitrostjo, ko enkrat spremljaš življenje nekoga, ki je še do pred kratkim potreboval pomoč za tiste najbolj osnovne stvari, danes pa si že ti tisti, ki si včasih na meji, da ga dohitevaš.
Lahko malo bolj počasi?!
Objava nastala v sodelovanju z AV Šport,ki so ponosni dobavitelji vrhunskih znamk.
Brez komentarjev