Pred letom dni, sem ob tem času sedela na Pediatriji v Ljubljani in čakala, če lahko greva z Luko domov. 2 tedna prej sem opazila čudno bulico pod trebuščkom in po googlanju ugotovila, da gre za dimeljsko kilo, ki ni tako nenevarna kot popkovna, katero je Luka že imel. Na srečo ima Luka res krasnega pediatra, ki naju je na operacijo napotil v Ljubljano z razlago, da ni najbolj prepričan, kdo bi Luko operiral v Mariboru, še manj, kdaj bo prišel na vrsto. Po moji izkušnji iz porodnišnice in splošno znanemu stanju z anastezisti v naši bolnišnici in čakalnih dobah, me je to malo potolažilo. V petek je Luka dobil napotnico, v torek bil na pregledu in teden za tem, že v operacijski.
Luka je moral prit zjutraj ob 7 tešč, vsaj 4 ure, star 2 mesca. Na sprejemu sma bila prva in tudi rečeno je, da bova na vrsti za operacijo, ki traja slabo uro prva. Med čakanjem, mi je sestra rekla, zakaj ga nisem umila preden sma prišla, da ga moram stuširati, tudi za ušesi – Luka je takrat imel atopični dermatitis in ni bil umazan ampak se mu je koža luščila. Brez besed strmim. Luko sem držala v naročju do 11, ko končno pridejo po naju in nas sestra pospremi do operacijske. Po poti do operacijske, sestra sreča še čistilko in ji reče, da ji je doma zmanjkalo onega dobrega čistila za kamen, ko ji ga je dala, če ji ga da še. Predam Luko sestri v operacijsko, ki je začudena, zakaj so tako malega pustile čakati.
Po operaciji prideva v prazno sobo, cimra, ki je bila zjutraj s sinkom, bila sta odpuščena iz bolnice. Super mir.
Po par urah, končno lahko nahranim Luko in ga položim v posteljico, sebi pa raztegnem svojo in jo stiščim v rob sobe med zid in njegovo posteljico, da sem mu čim bližje, ker je nemiren in da nebom v napoto, če nama koga pripeljejo v sobo. Po uri njegovega jamranja ga vzamem k sebi in končno zaspiva.
V sobo se pridere sestra, če sem normalna, da kaj delam z otrokom, naj ga nemudoma odložim v posteljo, če si nisem prebrala hišnega reda, da so ležalniki lahko raztegnjeni med 20 in 7. Gledam jo solznih oči in nemorem vrjeti, kaj se dogaja. Odložim Luko v posteljo, ona odide, jaz se vležem nazaj in ona se čez pol ure vrne kaj vam nisem rekla, da ne morete spat. Ja ste mi ampak sem utrujena, ker sem se vstala ob 3 zjutraj. Ja pa še bolje boste utrujena, kaj zdaj, naj vas pride nekdo menjat, če se morate naspat. Gospa kdo me bo menjal, iz Maribora sem, kdo se bo sem pripeljal, da grem jaz spat? Vredu, bom rekla sestram, da vas še pustijo kako uro ampak veste, noč je za spanje. Mislim si ja draga sestra, ker moj 2 mesca star otrok, ki je ravnokar bil operiran tudi ve, da mora spati od 20 do 7, ker ma njegova mama samo takrat lahko raztegnjen ta ležalnik, ki ga oni imenujejo dodatna postelja. Od jeze in žalosti nisem več mogla zaspati.
Mine noč, pomiri me misel, da greva zjutraj najverjetneje domov. Zjutraj sprašujem sestro, če mogoče ve, če grema danes domov. Ne zna mi povedati, počakam na vizito. Pri viziti zdravnica odpre Luki pleničko, reče vredu in gre iz sobe. Sedim pa gledam, če pride kdo nazaj ali ne al kaj zdaj to pomeni. Po pol ure grem poiskat sestro, ki je bila to jutro za naju odgovorna in jo znova vprašam, če lahko greva domov. Dobim zelo prijazen odgovor ampak je ta še vedno nevem. Po pol ure pride, da lahko greva domov in da naj sicer v miru ampak do 12 probava spakirat. To je bilo ob pol 11. Na srečo je moja mama bila že mimo Celja in jaz sem spakirala v sekundi, v upanju, da se nikoli več ne vrneva tja.
Moja današnja malo daljša objava ni namenjena kritiziranju zdravstva, niti sester in zdravnikov. Je prikaz kako ena mlada mamica, ki je prestrašena za svojega otroka, doživlja trenutke v bolnici. Te sestre se vrjetno po službi več niso spomnile svojih besed, ker je to za njih bil samo en dan v službi. Jaz pa sem takrat preživljala najhujši dan v življenju, operacijo svojega drobnega otroka.
Zdravstveno osebje – vem, da so vaše plače mizerne, vem, da delate ogromno in ste preobremenjeni, da imaste tudi vi slabe dneve ampak prosim, k vam se obračamo v trenutkih, ko ni vse vredu, ko naše ali zdravje naših bližnjih ni 100% in tak odnos ni na mestu. Srečala sem že veliko krasnih zdravnikov in sester, ki so isto obremenjeni, isto slabo plačani in prav tako imajo svoje probleme ampak niso pozabili, da je njihov poklic pomagati ljudem.
Lucija
•7 let nazaj
Hej. Imam podobno izkusnjo…samo s to razliko, da je bil mali star 2 leti jaz pa 5m noseča. Glih tko sm bla zmerjana, da ne smem imet lezalnika stegnjenega…a noge tok otečene, pa tok utrujena, da se mi je bledlo…razen ene sestre so ble tam vse katastrofa in samo upam, da nikol vec ne bo treba nazaj.
nepopolna Mama
•7 let nazaj
Točno to – pa nemore mi nekdo rečt, da od 5 sester, ki sem jih srečala, je lahko samo ena vredu. Pa ni bila ta bogve kaj prijazna, bila je normalna, korektna sestra. Kaki odstotki so to?
Maja
•7 let nazaj
Pozdravljena,tudi mi smo imeli operacijo kile,star je bil 24 dni. Sem bila cisto “paf” od vsega, skoraj 48 ur pokonc,zdravniki so si podajali kljuke,da bi ti pa kdo kaj obrazlozil oz podal kaksno informacijo,pa niti pod razno. Sem imela pa vsaj to sreco,da je bila ena od sester tako prijazna,da ga je cez noc vzela k sebi. Tako sem lahko zaspala vsaj za 3 ure v kosu. Zelim si,da bi bilo taksnega zdravstvenega osebja cim vec. 😊
nepopolna Mama
•7 let nazaj
Res je, jaz sem ravno v komentarjih na FB napisala, da imam načeloma super izkušnje z zdravniki in njihovimi sestrami, super osebnega zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika pa tudi nefrolog za malega v MB je bil krasen. To, kar pa sem doživela tam pa je pod nivojem, ne glede na kakršnekoli izgovore. Ena od 5 sester vredu? Zelo slabo.