Moj rahli prehlad je čez noč dobil nove razsežnosti, ki jih je zgleda začutil tudi Luka, saj se je zbudil okrog polnoči in se naslednjo eno uro igral. Ja igral. Sredi noči. Žal z mano.
Kako zgleda dan, ko je mama na bolniški? Približno kot vsi ostali, zbudi me Luka, pripravim mu zajtrk, znova me je presenetil s tako polno plenico, da je moral v bano in potem igranje oz.njegovo plezanje po meni, moje stalno ponavljanje pusti, ne smeš ipd.
V določenem trenutku sem ležala na kavču, zaprtih oči in vse je vtihnilo, nobena od 15 pojočih igrač se ni oglašala. Pogledam proti Luki in na sredi dnevne, z veliko 300g odprto Milko v naročju, ki jo je uspel dobiti z mize, si tišči ogromen kos v usta, celi čokoladn okrog in okrog. Seveda solze, ko sem mu vzela – iste, kot bi jih imela jaz, če bi mi kdo vzel čokolado.
Moje jutranje kave so nadomestili čaji in edina razlika je, da hišna opravila čakajo. Kup perila se nabira, šalce v umivalniku pa tudi. Zgleda bo delovna akcija pred vikendom nujna. Pa smrekico sem nameravala danes postaviti. Zgleda bom letos dejansko krasila smrekico 24.
Na srečo mi je za kosilo ostala juha še od včeraj in Luka mi je namenil cele 3 ure spanja! Ne spomnim se, kdaj je nazadnje toliko spal čez dan pa me tudi ne zanima. Glavno, da je, jaz pa z njim.
Mama je prišla pred dobro uro domov in vzela Luko k sebi, da lahko dalje v miru umiram na kavču. Krasen dan, a ne?
Brez komentarjev