Solze. Vsakič znova. Vsak obisk intezivne nege je bil zame tornado čustev. Zakaj se to dogaja? Zakaj sem rodila prehitro? Bo vse vredu? Zakaj ravno jaz? Po 3 dneh joka, obiskov okrevanja in googlanja o nedonošenčkih, je bil čas, da grem domov.
Prva noč doma je bila vse prej kot taka, kot si jo predstavljaš v nosečnosti. V bolnico greš rodit in vrneš se brez otroka. Ne da je grozno, ubija.
V torek me na intezivni negi pričaka prazen inkubator. Panika. Kje je Luka? Zdravnica mi nekaj razlaga, v solzah jo razumem še manj kot običajno razumem nemško. Premeščen na pediatrijo. Sploh še nisem vedela, da bo pediatrija moj dom naslednjih 7 dni. Z mamo najdeva pediatrijo, nadstropje, sobo in mojega sončka. Pojavi se tudi sestra Zvonka, ki mi v domačem jeziku razloži, da z Luko dobima svojo sobo. Najprej sploh ne verjamem, kaj mislijo pod svojo sobo, še manj to, da mi pripeljejo Luko skupaj z inkubatorjem, pokažejo, kako ga lahko vzamem ven in končno pustijo, da ga stiskam k sebi.
V naslednjih sedmih dneh sma doživela in preživela zlatenico, fizioterapije, poskuse dojenja, začetek polivanja (refluks) in najpomembnejše – tehtanje. Po vsakem obroku sem Luko tehtala in čakala, da se številka približa magični 2200g in grema domov.
Pa sej ne, da mi je tam kaj manjkalo. Vsak dan sem si izbrala kaj bom naslednji dan jedla, z nemščino sem si postajala vedno bolj na ti, sestre so me že poznale, vedno so mi bile na voljo za kakršnokoli pomoč okrog nege in dnevi so minevali, jaz sem se pa vedno bolj zavedala, da sem mama. Vsi moji upi in sanje so zdaj ležale v mojem naročju, tako majhne in drobne. Bom zmogla? Bom lahko mama fantku, ki mogoče ne bo 100% zdrav? Zakaj taki preizkusi? Kaj sem naredila?
Končno je prišel dan, ko sem Luko konkretno nahranila pred tehtanjem in pokazalo se je 2202g in jaz sem se na poti domov začela zavedati kaj v bistvu je starševstvo; pretvarjanje, da veš kaj počneš.
Brez komentarjev