Ta zapis je napisan bolj direktno, kot bi morda marsikomu bilo všeč, zato bi v izogib slabi volji, bilo morda bolje, da ga tisti, ki težko sprejmete kritiko svoje vzgoje brez meja, preskočite. Razumem, da je to vaša odločitev kako vzgajate svoje otroke ampak tukaj pa je moja…
Že nekaj dni se mi po glavi podijo misli o debati v katero sem se (še danes nevem sploh zakaj ampak očitno je to bila posledica obiskov parka in igral) vključila. Da ne zavlačujem o čem vse se je šlo, bistvo je bilo, da se mami zdi normalno (celo zabavno), da pusti leto dni starega otroka, da se sam “zmeni”, ker pa je ta otrok bolj grob pa je vseeno prisiljena se vmeševati čeprav se raje ne bi in je v dilemi, če je to res nujno.
Okej, dejstvo, da smo se vsi strinjali, da se leto dni star otrok ne more sam zmeniti in da je gospa bila nad odgovori šokirana, pustimo. Jaz sem bila tudi. Še danes sem. Še danes preprosto ne morem vrjeti, da so to sploh teme za debato!
Kje so meje različnih teorij o vzgoji? Smo res že čisto pozabili zdrav razum?
Trudim se razumeti različna razmišljanja, različne pristope in poglede ampak žal, razumevanja za starše, ki svojim otrokom dopuščajo grobost in nasilje, ker otroci “baje” to pač počno pa nimam. Če je tebi normalno, da tebe tvoj otrok vdari, ščipa, grize in še kaj, ti jaz tu nimam kaj, niti me ne zanima. Ne se pa čuditi, ko od tvojega otroka drugi bežijo, tebe pa mamice čudno gledajo. Prihani mi teorije, da moram pustiti, da se otrok sam nauči braniti in postaviti zase, ker je to bullshit. Te teorije so aktualne samo kadar so tebi v korist, močno dvomim, da bi katerikoli starš mirno sedel in opazoval, ko bi njegov otrok (pa četudi je do sedaj vedno on bil nasilnež) naletel na recimo temu večji zalogaj. Sorry – nasilnežev nihče ne mara pa četudi so to malčki, ki to počno ker so ah še mali pa ne vedo. Oni so mogoče res še premajhni, da bi se zavedali svojih dejanj ampak TI nisi.
Ti si odgovoren za svojega otroka in njegovo početje.
Vsi vemo in razumemo, da pridejo v otrokovem razvoju različne faze, tudi faze grobosti ampak velika razlika je, če ti na te faze gledaš v smislu ah saj je samo otrok ali pa poskusiš otroku dopovedati (na kakršenkoli, sočuten, permisiven ali nevem še kak način), da se take stvari pač ne delajo. Ker nismo divjaki, ker smo veliko napredovali od časov, ko so si moški ženske iz jam vlekli za lase in je to bil način komunikacije. Vsaj jaz slepo verjmame v to, da smo.
Nisem ena tistih mam, ki teka za svojim otrokom in ga čuva v milnem mehurčku. Vsi, ki me poznajo osebno dobro vedo, da sem v osnovi za kaj takega, bodimo iskreni, preprosto prelena ampak nisem pa prelena, da svojega otroka zaščitim.
Žalostno pa je, da moram jaz svojega otroka ščititi, ker ti svojega ne vzgajaš.
Janja
•7 let nazaj
Se ne bi mogla bolj strinjati.
Eni starši so res… eh, kar brez besed ostanem.
Leni / nesposobni / neodgovorni… ne vem, kaj bi bil primeren izraz, ampak žal je takšnih ogromno.
Ne, pretepanja, ščipanja, grizenja, brcanja… jaz ne dovolim. Tudi grdih besed ne. Ne glede na starost osebe!
In seveda je potem takšen starš čuden, pa komplicira, pa teži otroku in okolici, pa…
🙁
nepopolna Mama
•7 let nazaj
Jaz toleriram res marsikaj ampak takih stvari pa ne pa naj bom zato najslabša ali pa najbolj čudna !