Letos sem imela v mislih, da za 8.marec ne bom filozofirala na veliko, dan kot dan, fino pade na četrtek, en #tbt z lansko objavo, na katero me je ravno pred nekaj dnevi spomnil prijatelj, pa sem rešena. Popolnoma sem se strinjala z blogersko kolegico Kreativice, ki je zapisala “Flowers ? For spring? Groundbreaking” – ja res, pisati o ženskah za 8.marec je točno to. Pa vseeno, nimam miru, ne morem si pomagati. Pred nekaj dnevi sem doživela velik šok, ki me muči in muči, ne gre mi iz glave, pa čeprav sem v življenju bila že večkrat zavrnjena. Vse tiste teorije, da pride nekaj boljšega poznam, zato ni bil problem v sami zavrnitvi, ampak v vzroku. Da na hitro opišem situacijo, znanka me poprosi, da kontaktiram gospo, ki potrebuje nekoga, da ji vodi profile v Sloveniji in par dni za tem me ta ista znanka kliče napol v solzah, da ne more verjeti zakaj se je gospa odločila, da me ne kontaktira. Ker sigurno kot mama samohranilka nisem resna.
Najprej sem mislila, da je hec. Pa ni bil. Tako kot ni hec, ko nekdo hladnokrvno trdi, da so mamice nezanesljivi delavci, ker pač – bolniške. Te zanima kako izgleda bolniška večine mamic? Da je zdaj ura v bližini polnoči, okrog mene je kaos, ampak nič zato, bo počakalo. Odpisujem maile, na njih dobivam odgovore, ker je na drugi strani prav tako mama. Mama, ki dela, čeprav ima uradno službo od 8 do 16. Ki ve, da si ne more privoščiti brezskrbne bolniške, ker ni trofejna žena.
Ker ni vzdrževana suhica, kot tudi sama nikoli nisem bila. Pa ne rečem, da si kdaj ne želim biti, kljub vsem velikim besedam ob dnevu žena.
Ta teden, ko sva z Luko doma, bi dala vse, da mi ni treba skrbeti še za to, da morava od nečesa tudi živeti. Zato zraven skrbi, da mali gospodič dobi, kar želi, pa čeprav pogosto sam ne vem kaj želi (ker je pač star 2 leti in se ti v tem obdobju hitro zgodi krivica, ko si želiš Tačke na patrulji in dokler ti jih mama nastavi, si že želiš Maše in Medveda), skrbim tudi za posel. Ker mame skrbimo od trenutka, ko odpremo oči do trenuka, ko jih zapremo. Za vse okrog nas in na koncu komaj za nas. Zato ne morem verjeti, da nekdo še vedno lahko za mame trdi, da so neresni ali slabi delavci. Največkrat so prav mame tisti delavci, ki si ne morejo privoščiti, da v službi ne bi dali od sebe 100%.
Vsekakor pa niso delavci, ki bi se v 21.stoletju še vedno morali boriti za enakost, ki je na papirju že dolgo. Delamo istih vsaj 8 ur kot moški, opravimo vse naloge in v večini primerov se po prihodu domov ne usedemo za pol ure na školjko, ampak se delo nadaljuje. Čaka nas otrok, stanovanje, hišni ljubljenček in na koncu dneva, bi morale še v črni čipki loviti pozornost med polčasom Lige prvakov. Zato ne pozabimo, da bi prava definicija mame bila: oseba, ki dela delo 20 – zastonj.
Pričakovanja od nas so visoka, a zgolj samo zato, ker me to vse zmoremo.
Hvala Urški Prav Posebno, ki je v objektiv ujela moj klasični delovnik in s.Oliveru, kjer mame najdemo moderne kose v normalnih številkah. Danes še z 15% popustom!
Brez komentarjev