Življenje danes je drugačno. Mame so vedno imele polne roke dela, vedno so se mučile in borile na 100 straneh, a danes so stvari drugačne. Včasih je bilo normalno, da je mama imela pomoč svoje mame, da so stari starši vskočili, pomagali, skuhali, oprali, pazili na starejše otroke, ko je pri hiši bil novorojenček in podobno. Danes stari starši delajo, živijo svoje življenje, potujejo ali hodijo na zmenke. V času, ko so oni bili majhni so se igrali na ulici, so mame, ki so ostajale doma skrbele še za pol ulice otrok, katerih starši so delali, ni bilo zakonov in tudi potrebe po takšnih zakonih, da moraš otroka spremljati v šolo do ne vem katerega razreda. Vsaka mama je imela svoj krog pomoči, svoje znanke, tete, sosede pri katerih je lahko pustila otroka. Si predstavljaš, da danes pozvoniš sosedi na vrata in jo prosiš, če lahko ostane otrok urco pri njej, da skočiš na banko? Jaz si ne. Včasih ni bilo toliko primerjanj, toliko pritiska, ni ti bilo treba otroka hraniti 3x na dan s sveže pripravljeno, ORGANSKO hrano, niso te obsojali za dopust brez otroka, niso te obsojali, če si zamudil govorilne ure ali otroka posedel pred televizor. Nisi si mogla privoščiti biti mama komplikatorka, ker preprosto ni bilo časa za to.
Ja, imeli so druge težave, nikakor ne trdim, da niso saj so te vedno prisotne in ne pravim, da je bilo življenje lažje, bilo je drugačno. Danes mame rodijo in še preden se dobro znajdejo, že razmišljajo o varstvu in vrtcu, o karieri h kateri se želijo (in morajo) vrniti, o postavi, ki bi jo morale imeti povrnjeno še preden dojenček prične samostojno sedeti. Primerjave s tem kaj vse zna njihov dojenček in kaj znajo drugi včasih spravi celotno familijo v rahlo krizo. Da ne omenjam kaj se prične dogajati, ko otrok pričlne obiskovati aktivnosti, mama pa popoldneve preživi kot taksist, ki za plačilo dobi še kup športne opreme za pranje. Vse to pogosto privede do tega, da so mame same in izolirane. Čudno je reči, da je nekdo, ki ima družbo še na stranišču sam, a prav to se dogaja. V izpolnjevanju vseh pričakovanj, vseh želja, pozabimo na svoje. K temu pritisku dodamo še občutek, da nas vsi opazujejo in ocenjujejo in hitro pridemo do tistega občutka, da nismo dovolj dobre. Ni več tistih mamic, ki bi ostajale doma in skrbele za otroke, pomagale še zraven kaki sosedi, ni več tistih tet in babic, ki bi lahko kar tako vskočile. Ni več popoldnevov in večerov namenjenih družini, zdaj hitimo z enega konca na drugi, ostajamo v službi nadure, da si sploh lahko privoščimo vse te aktivnosti.
Kje je potem še čas, da bi usput sosedovega otroka odpeljal na nek krožek, ko še za svojega komaj uspeš?
Ne pravim, da je naše življenje grozno, daleč od tega, drugačno je. Prepričana sem, da danes otrokom nudimo bistveno več kot smo in so imeli včasih, tako svojega časa kot možnosti za razvoj. Generacije pred nami so imele drugačne pogoje, a mi imamo možnost razvijati svoje karijere, biti bolj evolvirani v življenje svojih otrok in jim nuditi več. Res je, da so pričakovanja večja, da nas bolj bolijo komentarji drugih, da nas bolj skrbi, če otrok nismo dojeli, da nas bolj bolijo tisti pogledi na blagajni, ko se otrok vede kot pač, otrok. Mame danes bolj kot karkoli druga potrebujemo malo več zavedanja, da smo dovolj dobre, da se dovolj trudimo, da nam ni treba biti vedno 100% v vsem, da bo otrok preživel tudi, če mu kakšno popoldne damo kruh z namazom, ki ga imajo itak raje kot vse eko-bio enolončnice tega sveta, da mu občasnih pol ure risank namesto 15 minut ne bo uničilo možganov in ga prikrajšalo za vpis na univerzo.
Še najbolj od vsega, pa mame potrebujemo manj obsojanja MED SABO!
Brez komentarjev