Joj pa ti si pa res upaš! Povej nam kak je! Si se že navadla?
Večinoma se mi po sporočilih, ki jih dobivam vrtijo ti stavki, eni v malo bolj štajerski verziji, drugi imajo vmes kak kva. Vse v vsemu so teme iste – Zagreb. Priznam, za punco iz totega Maribora čuj, je kar veliko mesto. »Kvart« zraven mojega, Trešnjevka ima več prebivalcev kot moj Maribor. Vsak ob tem pomisli vaaau koliko ljudi razen ti, ki tukaj živijo. Ti večinoma razmišljajo o gužvi na poti v službo ali domov.
Ampak danes ne bom o slabih straneh novega mesta, ker jih razen teh, da dnevno porabim več kot dobro uro samo do službe in nazaj, še nisem prav spoznala. No pa enosmerne. Wtf bom samo napisala in povedala, da me je navigacija (dokler sem jo uporabljala) vsak dan peljala po drugi poti v službo.
Kjer je polno ljudi, je tudi polno dogajanja. Tega v Zagrebu res ne manjka. Za vsakega se najde nekaj – razstava Katarina Velika iz Ermitaža, živalski vrt za male in velike, Bundek, Jarun, Maksimir, INmusic festival, Iron Maideni, Ljeto na Štrosu, Zagreb Classic ali to kaj si jaz za to poletje najbolj želim – koncerti na strehi MSU. MSU je muzej sodobne umetnosti, ki gosti različne skupine in mene bolj kot to kdo nastopa, mika dejstvo, da je na strehi. Pravi rooftop party. Zaenkrat še nihče ni dol padel, menda ne bom prva. Ne vem kaj imam s to višino, ob selitvi v Zagreb je ravno bil dan Zagreba in so Prljavo Kazalište imeli koncert v čast mesta. Mene je bilo preveč strah, da bi naslednji dan šla prvič v službo in to brez glasu kljub GeloRevoice-kam, zato sem koncert poslušala na vrhu Sljemena. Z najlepšim razgledom oz. Zagrebom na dlani.
Čeprav je malo spominjalo na razgled z mojega prelepega Pohorja, sem se v določenem trenutku zavedala, da pa je to res malo večje mesto in postala sem rahlo nervozna. Kaj bom jaz to res zmogla? Kaj se nisem malo preveč zagnala? Kaj če se zgubim na poti v trgovino? Kaj če se mi sprazni telefon in nimam navigacije, ne morem nikogar poklicati, kdo bo šel po Luko k varuški? Kaj če parkiram nekje in mi odpeljejo avto? Miljon in en KAJ, pa to ne ta prikupni, narečni iz Zagreba, ampak poln nervoze in skrbi. Ta nervoza me je držala še cel naslednji, prvi delovni, dan v službi. In ko sem nervozna, veliko govorim. Ok, vedno veliko govorim. Nervozna pa še malo več. Naenkrat želim povedati VSE kaj se dogaja v vseh 147 odprtih okencih v mojih glavi. Ne vem, če sem proti koncu dneva vzela GeloRevoice, da si z okusom češnje popravim okus, ker sem na avtomatu stisnila napačno kavo, da se malo zamotim in sem tiho ali da mi ne bo gintonic po službi vzel glasu. Karkoli, prisvojile so si mesto v prvi pomoči skupaj s čokolado in tabletami proti glavobolu. Za pomiritev nervoze pa mi je še najbolj pomagal gintonic, da si ne lažemo. Hvala Margarita, ker si to ugotovila, organizirala varstvo in me peljala na gintonic v najhujši nevihti v hišico na drevesu.
Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Medis.
Brez komentarjev