Vem kaj so grozni otroci. Ni lepo reči, da je otrok grozen ne? Res ni lepo, ni pa tudi lepo, ko je otrok agresiven. Za mene je otrok, ki grize, tepe in ščipa sočasno, grozen otrok, pa čeprav vem, da je grizenje npr. zelo pogost pojav, vsekakor pa v kombinaciji z ostalo agresivnostjo ni normalen. Še bolj kot otrok, pa mi je grozen starš, ki to tolerira. Otrok je morda majhen, ampak starši niso. Vem, da sem lahko srečnica, ker moj otrok ni tak, ampak vem tudi, da bi se potrudila maksimalno brzdati to vedenje, če bi bil. Do sedaj sem srečala zgolj eno mamico, ki je odkrito povedala, da imajo težave z agresijo in tudi vsakič, ko je mel tamali »izpad«, ga je poklicala na stran, ter mu jasno in glasno povedala, da se to ne počne. Čisto vse ostale se do tega obnašajo tako nezainteresirano, da se resno vprašam, če sem jaz čudna. Priznam, da mi kljub temu, da Luka ni tak, pogosto pride na vrh glave s svojo trmo. Ja, prikupno je kako reče NE, ampak to neha biti prikupno tam nekje, ko to reče triinštiridesetič, pa je mimo komaj zajtrk. Takrat se vedno vprašam kako so lahko ene mamice popolnoma mirne ob mnogo hujšem vedenju. Ja razumem sočutje, razumem vse te pristope, ampak dejstva, da popolnoma hladnokrvno rečeš otroku to se ne počne, nič kaj bolj resno, kot jaz Luki rečem greva ven, pa ne. Tega, pa res ne razumem. Že prav, vsak ima svoj pristop, ampak dokler tvoj pristop ne spravlja v jok mojega otroka, mi je vseeno, ko pa ga – pa se ne čudi, da te gledam obsojajoče in sem nad tvojo družbo oz. družbo tvojega otroka vse prej kot navdušena.
Jasno je, da nihče ne želi igrati policaja, ko se otroci igrajo, ampak včasih je tudi to potrebno. Luka in njegovi vrstniki so zdaj v fazi, da je najbolj zanimivo to, kar je tuje. Ok, super, prav je, da se naučijo deliti. Malo manj super je, kadar to rešujejo z grobostjo. Sama zmeraj posredujem, če pride do tega z Lukove strani in ga najprej umaknem in nato zelo jasno povem, da se to ne počne in za zdaj to pomaga. Vem, vem, različni smo si, tudi malčki so različni, ampak halo, kako bi me gledali, če bi vas jaz na ulici začela ščipati, gristi in udarjati?
Starševstvo pomeni veliko ljubezni, veliko lepih in srečnih trenutkov, ampak tudi veliko skrbi in potrpežljivosti. Vem, da ti včasih ni. Kaj včasih, meni vsako jutro ni, ampak moram. Moram se vstati, nasmehniti in potruditi z vzgojo.
To, da sem mama pomeni, da sem odgovorna za eno majhno bitje, ki bo enkrat velik človek. Kako velik bo, je odvisno tudi od mene.
Od moje potrpežljivosti in truda, ki ga vlagam vsak dan. Mamice naj vam ne bo vseeno, ne delajte se nevedne in ne skrivajte se pred resnico. Veliko slabše je, da se starši ne ukvarjajo z otrokovo agresivnostjo, kot agresivnost sama. Ne samo, da je prav, da otroku pomagate skozi tako obdobje, tudi okolica bo veliko lažje prenesla take izpade, če boste pokazale, da vam ni vseeno, da se trudite. Še nikoli nisem obsojala mame, ki se trudi, priznam, da tako, ki reče joj grize isto, kot jaz rečem dober dan, pa sem in jo vsakič, ko bo Luka jokal, bom.

Janja
•7 let nazaj
Se ne bi mogla bolj strinjati.
Obstajajo oboji – grozni otroci in grozni starši in ja, prvi so posledica drugih.
Žal je vedno več obojih in res ne vem, kam to pelje…
Se mi zdi, da na otroških igriščih vlada mentaliteta: “jaz, jaz, jaz, pa četudi je treba preko trupel”…
?
Z redkimi izjemami, seveda.
Andrea
•7 let nazaj
Bolj kot navodila ob rojstvu otroka bi potrebovali veliko potrpežljivosti in mirnih živcev 🙂