Izletniki samo še v duhu

Obožujem izlete. Vedno sem bila ena tistih, vedno pripravljenih na to, da se nekam gre. Tako sem se danes zelo veselila odhoda v Božičkovo deželo pri Bohinjskem jezeru.

Z nama se je odpravila moja mama, s katero sma v zadnjih dneh v nekih čudnih odnosih in tudi danes ni bilo nič boljše. Bom to pripisala polni luni, ne pa dejstvu, da taki pač sma. Kreganju za dobro jutro je sledilo pakiranje za izlet, super, enkrat VSE spakiram pa smo. Kot zakleto danes Luka ni hotel jesti kosila, ravno danes, ko sem imela za popoldne pripravljene bolj kot ne hladne obroke. Super. Lačn na pot. Vlačim v avto voziček, dva nahrbtnika, koco in igrače. Končno se spakiramo v avto. Zdi se mi, da nekaj smrdi. Jaz nena, uspela sem se stuširat zjutraj, mama tudi vrjamem, da ne. Torej ostane Luka. Seveda, plenica polna, da je na strani že malo ven pobegnilo, preoblačenje v celoti. Sem omenla, da smo se takorekoč že skoraj peljali, ko sma morala nazaj v stanovanje? 

Edino, kar me pri teh najinih izletih, ko moram pakirati za en dan toliko kot sem zase za 10 dni Maroka, potolaži je, da Luka v avtu spi. Malo tempiram vožnje, tako, da je njegova ura, da si ne učima ritma in zaenkrat med vožnjo res še nisma mela težav.

Za obisk smo se odločili ob 17.00 saj se mi je zdelo to čarobno, lučke in vse ostalo. Lahko odkrito rečem, da sem se zmotila. Veliko primerneje za Luko bi bilo izbrati dnevni termin, čeprav njegovega poguma še tema ne odžene.

Otroke pričaka simpatična Božičkova pomočnica, ki nas je vodila do samega prizorišča, kjer se v koči skriva Božiček, okoli pa vse polno različnih aktivnosti za otroke ampak za tiste malenkost večje kot je Luka. Definitivno bo naslednje leto navdušen, ko bo videl zipline in pajkovo mrežo. Zdaj nas čaka še sprehod po pravljičnem Bledu.

Za jutri razmišljava o Dunaju – iskreno, nisem prepričana, če se mi ljubi ponoviti. Mama gre na sestanek in imava prostor v avtu, če mam energijo pa bomo videli jutri.