Obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki se zjutraj zbudijo nasmejani, dobre volje in pripravljeni na novi dan in mi, drugi, ki nimamo pojma iz katere sekte so tisti ta prvi.
Če si eden izmed teh ta drugih, ki zjutraj ne da ne moremo govoriti in se smejati ampak še živeti je težko so prvi mesci starševstva novo poglavje v zbujanju.
Skozi leta sem se sprijaznila, da karkoli bom prestavila na zjutraj bo ostalo neopravljeno pa naj bo to pranje las, učenje ali obešanje perila – ne zgodi se. Nikoli. Zjutraj preprosto ne funkcioniram in tega dejstvo, da sem mama in me zbudi otroško čebljanje ni spremenilo. Bilo pa je še veliko hujše preden je postalo boljše, ko me je sredi noči zbujal jok.
Samo spomin na debate ob kavi s kolegicami, kako so ponoči otrokom prepevale, da so nazaj zaspali mi vzbudi slabo vest. Prvič obupno pojem in drugič, ko se zbudim nemorem niti govoriti kaj šele peti. Ne tudi Luki ne. Več kot srce šššš ni šlo. Tudi zbujanje v dvoje mi nikdar ni šlo najbolje – ok, tukaj si ampak ne govori nič, ne glej me, ne dihaj v mene vsaj 10minut.
Sem pa usvojila kar nekaj “trikov”, ki mi pomagajo k znosnosti zjutraj:
- Ničesar ne puščam za bom zjutraj – če si moram oprati lase, si jih zvečer drugače vem, da bo suhi šampon v igri, če moram napisati, napišem zvečer drugače ne bo s tega nič,
- Pripravim si za obleči in za sebe in za tamalega, spakiram nahrbtnik, plenice, kekse, igrače, vse kar bo/bova rabila čez dan,
- Pripravim ali pa vsaj naštudiram, kaj bo Luka zjutraj jedel; ko je Luka jedel še ponoči sem imela pripravljene količine AM za en obrok, ker sem v tisti svoji speči hoji po stanovanju in pripravljanju flaške pozabila ali je že 5 ali 6 meric.
- Kava
- Kava
- Kava
Vem, da obstaja mali miljon verzij 10 nasvetov kako začeti svoj dan kjer se najdejo kozarci vode, afirmacije, telovadbe in smutiji z algami – nič od tega nisem jaz in slabo kaže, da kaj kmalu bom.
Še vedno se zbujam sitna, še vedno se ne morem pogovarjati ampak na srečo se vsaj kregam ne, kot sem se včasih z mamo, ko sma si še delili kopalnico (tudi ona ni ravno neki sonček dobrovoljček – ne zjutraj in ne nasploh) in upam, da ne bodo jutranje priprave na vrtec moje ljubezni do jutranjega zbujanja samo še poslabšale.
Brez komentarjev