Evo me, pišem še en sebični zapis. Počasi bom ta blog preimenovala v sebična ali pa naveličana mama, glede na misli, ki jih imam zadnje čase v glavi. Ne morem si pomagati. Preprosto ne morem.
Živcira me sto in eno brezzvezno vprašanje, najbolj pa zadnje čase (spet) o mejnikih. A še ima plenice? Pozna barve? Se sam obleče? Dajmo no – še vsi (ki nimajo nekih zdravstvenih težav) so se vsega tega naučili! Kaj res ima veze kdaj kdo kaj? Kaj je tekmovanje? Ker potem hočem dodatne točke na račun štetja do 10 v treh jezikih, če jih zgubim na račun tega, da ima še plenice.
Ja, pri 2,5 letih (ne vem koliko je Luka star v mescih in ko naslednjič slišim nekoga, da je otrok star 21 mescev in to ni pediater, se mi bo zmešalo – star bo 2, 2 leti in ne 21 mescev) ima Luka še vedno plenice. Sicer je navdušen, da si jih sam oblači odkar ima hlačne pamperske, ampak to pa je tudi to. Kahlo ponujamo stalno, nagrajujemo uporabo, ploskamo in vse ostalo, a je pogosta ta kahla prazna in na njegovi glavi. In to je neverjetno zabavno. Zabavno kot bi otroštvo naj bilo. Vse prepogosto pozabljamo starši, da se naši nasledniki za katere želimo, da bodo pravniki, zdravniki, voditelji, morajo predvsem najprej zabavati, igrati in šele potem učiti in mučiti. Pa kaj, če tvoj otrok ni med najhitrejšimi?
»Sometimes you’re ahead, sometimes you’re behind. The race is long.«
To velja tudi pri naših malčkih, vse ob svojem času bi morali jemati malo bolj dobesedno. Ne ob času kot sosedov otrok ali od sestrične, svakinje, bivše sošolke.
Vesela sem, da sem na vprašanje o plenicah in kdaj&kako iz njih dobila na svoji strani kar nekaj spodbudnih besed, da ni konec sveta, da nič ne zamujam in želim si, da bi take besede slišale vse mame, ki se jim pojavljajo različni dvomi.
To je to, morala sem zajamrati. Zdaj grem navijati zraven risanke, da se napolni kahla pred spanjem.
Brez komentarjev