Zgubljena. V času in prostoru bi se lahko reklo. Minil je skoraj cel mesec od mojega zadnjega zapisa tukaj in moram biti odkrita, da sem obenem in jezna in žalostna, da je temu tako. Sprašujejo me ljudje kako sem se navadila na Zagreb, kako mi je zdaj, ko uskljajujem službo, ki od mene zahteva bistveno več kot uradnih 8 ur, Luko, ki ima v Zagrebu samo mene in vse ostalo.
Odgovor je preprost – cel čas gasim požare. Služba je odlična in me delo res res veseli, dejstvo pa je, da sem obkrožena z ljudmi brez otrok, ki me debelo gledajo, ko ob 15 do 5 odhajam, da se prebijem skozi promet pravočasno po Luko. Ne glede na to, da vsak dan nosim domov računalnik, ne glede na to, da sem v pisarni vsak dan prva, ljudje so v šoku. Luka ima svoje faze. Vsi jih imajo, samo včasih se mi zdi, da so ljudje, ki že imajo večje otroke pozabili na to, da se otrok obnaša kot glej ga zlomka, OTROK. Ravno pred par dnevi sem v eni od trgovin bila deležna ne samo pogledov obsojanja ampak celo komentiranja »isuse bože«, ko je Luka imel svoj show, ker ni dobil kinderjajčke takoj. Bravo gospa, verjamem, da vaši pa res niso bili takšni.
Vse v vsemu nimam pravega odgovora kako mi uspeva, kako sem se navadila, ker imam cel čas občutek, da čakam, da prideva v neko rutino in ta rutina še vedno najbolj podobna kaosu.
Zdaj končno tudi razumem zakaj je moja mama vedno z največjim veseljem odšla na službena potovanja za 2-3 dni. To je ravno dovolj, da si spočiješ od jutranjih priprav in prepričevanj za vrtec, da pozabiš, da je najbolj zanesljiva stvar tvojega življenja kup perila, ker ta nikoli ne zgine, da se naspiš brez brcanja malih nogic, da poješ kosilo brez prepričevanja, da je potrebno jesti tudi zelenjavo in ravno dovolj preden ti začne vse to manjkati in pričneš pogrešati svoje otroke. Meni so v zadnjih tednih službena potovanja bila prave počitnice, čeprav še vedno ne morem verjeti, da sem se v Beogradu najbolj veselila zajtrka, ki ga naredi nekdo drug in ne ponočevanja na splavih. Očitno odraščam. Ali pa sem preutrujena že zadnja skoraj 3 leta od kar sem mama.
Kaj je ta današnji zapis? Odgovor na vprašanje, ki sem ga dobila pred nekaj dnevi, ko so me vprašali kaj počnem v prostem času. Katerem prostem času točno?
Tudi taki so
•6 let nazaj
Verjameš ali ne, ampak to, da otrok v trgovini naredi sceno, ker ni dobil želene stvari takoj, ko si je zamislil, ni standard.
V bistvu (kolikor lahko vidim) so taki otroci (neprijetne/ne….) izjeme.
Večina si jih namreč da dopovedat, da je treba malo počakat. No, vsaj taki, ki so +2 leti.
Tisti “isuse Bože” je bil očitno kar upravičen…
Eva
•6 let nazaj
Čestitam, očitno so vaši malčki lepše vzgojeni kot moj 🙂
Petra
•6 let nazaj
“Isuse bože” kakšen komentar. 🙂