Če povzamemo večino knjig o vzgoji danes bi to bilo, da se do otroka obnašamo tako kot želimo, da bi se obnašali do nas. Sliši se preprosto.
Vsi vemo, da ne bi smeli povzdigovati glasu na svoje otroke.
Vsi vemo, da nas ne bi smeli dovoliti svojim frustracijam in skrbem, da vplivajo na naš odnos z otrokom.
Vsi vemo, da bi morali neprestano biti vzgled svojim otrokom.
Včasih to, da nekaj vemo, da je nekaj jasno, še ne pomeni, da je tudi enostavno oz.izvedljivo. Zelo pogosto NI!
O čem govorim? O tistih vsakdanjih stvareh, najbolj banalnih, ki so male borbe vsakega starša. Dajmo konkretno. Zdi se ti, da te otrok sploh ne sliši. Ne skrbi, vsem nam se zgodi tako obdobje, razlika je le, da pri enih traja par trenutkov, pri enih do poroke. Večino časa se trudimo, da bi do svojega otroka res bili najboljši, da bi mu omogočili vse, da bi ga vzgajali z polno mero ljubezni, potrpežljivosti, spoštovanja, sprejemanja in odprtega pogovora. Pridejo pa trenutki, ko ti preprosto zmanjka časa za vse to. Ni še popolnoma jasno kaj mislim?
Ura je par minut do sedme, če bi odšla od doma natanko čez 7 in pol minut, bi vrjetno prišla v službo pravočasno. Namesto tega boš čez 7 in pol minut debatirala zakaj moramo nositi kapo, zakaj ni čas za dežne škornje, zakaj ni snega, zakaj danes ni rojstni dan (to imama midva zadnje dni). Ko se uspeš prebiti čez vseh 7 krogov pekla zimskega oblačenja, bo vrjetno čas za stranišče. Splošno je znano, da te pritisne kakat, ko ti mama obleče zimsko garnituro. Ko rešimo to, se otrok spomni, da NUJNO mora z njim v vrtec neka XY igrača. Potem bi si on SAM obul čevlje, kar načeloma ni problem, dokler to niso zimski škornji zraven katerih jaz zašvicam, ko mu jih obuvam. Po 2minutah (tistih 7 in pol je mimo že pred desetimi) prične jamranje mami pomagal, jaz sem mali.
Evo zdaj ključni trenutek – lahko še naslednjih 10 minut zgubiš v neskončnih debatah, v čakanju, da si natakne rokavice SAM, brez priganjanja, zgolj s prijaznimi opozorili, da se nam mudi in izpolniš vse tiste želje vsake mame o polni meri ljubezni, potrpežljivosti, spoštovanja itd. ali si mama, ki že itak zamuja v službo, prekine debate, popakira otroka in gre, ker preprosto nima časa. Katerokoli opcijo izberem, nekaj izgubim.
Jaz sem pogosto ta druga mama, ker moram biti. Ker nimam izbire.
Ker ne glede na to kako zgodaj se pričneva nekam odpravljati, vedno zamujava. In zdaj mi je končno jasno zakaj je temu tako. Dan ima preprosto premalo ur, da bi lahko vedno bila mama kot si želim biti. Mogoče bi mi to uspelo, če bi v življenju bila samo mama. Tako pa sem zraven mame še delavka, gospodinja, šofer, hči, prijateljica.
Vrjetno se, prav tako kot jaz, tudi ti znajdeš dnevno pri takih odločitvah, ko se odločas ali boš dobra mama ali boš uspela narediti vse, kar moraš. Nisi sama, ne dogaja se to samo tebi in definitivno to, da se pogosto odločiš za to drugo opcijo, še ne pomeni, da si slaba mama. Potrudi se na to pogledati z druge perspektive – če se dovolj hitro odpravite od doma, ti ne bo treba ostati dlje v službi, otroku ne v vrtcu in to pomeni, da bo popoldne čas za druženje.
Brez komentarjev