Medtem, ko se pakiram za morje gledam po stanovanju in se čudim. Od kod vse to? Kako je sploh možno, da bilokam se obrnem je neka igrača. Ja sej je možno, včeraj je cel dan deževalo in itak so igrače povsod, še v shrambi in na stranišču. Od kdaj sploh ima Luka tolko igrač? Sej se mi pa zdi, da mu igrače res redko kupujem.
Veš tisto nosečniško navdušenje, najprej kupiš en bodi, potem razmišljaš o vozičku, o posteljici, vse urejaš in pripravljaš. Naenkrat pa dobiš preblisk – kaj pa kaka igrača? Okej, medvedek, ninica, mogoče kaka ropotuljica ali grizalo. Nič kaj.
Mi ne bomo pretiravali z igračami.
Znano kaj? Aham, ne bomo pretiravali ne. Tudi jaz sem ena tistih, ki se je tega zarečenega kruha že pošteno najedla. Nekaj igrač kupim sama, nekaj igrač pa otrok dobi, to je (žal) neizogibno, ker bodimo iskreni, včasih so darila katastrofa. Edino fer se mi zdi, da bi proizvajalci napisali velika opozorila na igrače v stilu: glasno za popi*dit, nikoli ne ugasne, potrebuje 12baterij ipd.
Koliko so se mi plišasti medvedki na začetku zdeli brezvezni, si zdaj vsakič, ko Luka dobi novo vreščečo, kričečo in/ali svetlikajočo igračo želim, da bi dobil plišastega medvedka. Navadnega plišeka, tihega plišeka, takega, ki ne rabi 12 baterij, ki ne rabi šraufncigera (izvijač mislim da bi to bilo pravilno), da ga sploh razpakiram. Ko se samo spomnim, da sem na začetku še sama veselo kupovala pametne medvedke in pojoče knjigice.
Danes, dve škatli igrač kasneje, dobim rahli živčni zlom vsakič, ko slišim mali hitri pajek plete nad vodo.
Edino kar me vsaj malo potolaži, ko vsak večer mečem (ja mečem in ne pospravljam, ker pri pospravljanju nimam take moči v rokah) igrače v košare je to, da se Luka res veliko z njimi igra. Z vsemi. Ali pa se samo jaz tako tolažim, da se igra medtem, ko on eno po eno jemlje ven iz košare in jo meče po stanovanju. In točno to je počel včeraj cel dan, ko mu je zmanjkalo igrač v košarah, pa je začel po stanovanju nositi še svoje čevlje. Ob pogledu na današnjo vremensko napoved sem zvečer pospravljanje preskočila in se raje vsedla na kavč ter pojedla malo čokolade (res malo, 100g Milke).
Včasih je boljše narediti samo potko med igračami po sredini dnevne, kot opomnik, da otrok ne rabi še enih kock.
Brez komentarjev