Zadnji dnevi v letu. Hektični kot vedno. Zadnji dnevi pred prazniki so za večino bili borba. Gospodinje so se borile s čiščenjem doma, nakupovanjem daril, mešanjem jajc in moke, možmi, ki niso bili od koristi. Možje s strahom, da bodo znova morali v trgovino maslo. Srečni s strahom, da ne bodo dovolj pokazali svoje ljubezni, osamljeni z žalostjo. Otroci s strahom pred bednimi darili, jaz večinoma s hladilnikom. In tako se hektično dveosemnajsta poslavlja. Počasi, a vztrajno. Občutek imam, da mi je to leto pobegnilo, da bi ga lahko izkoristila še bolj, čeprav je prineslo toliko novega, toliko dobrega. Če sem iskrena, je to, da nikoli nisem popolnoma zadovoljna definitivno favorit na seznamu sprememb, ki bi jih morala uresničiti v 2019. A o zaobljubah in (ne)smislu le teh naslednje leto, najprej se od tega poslovimo kot se spodobi.
Dvaosemnajst je bilo noro leto, polno sprememb, polno veličastnih vzponov in bolečih padcev, polno solz in na srečo tudi smeha. V svoj krog sem spustila ljudi za katere mi ni jasno kje so bili celo moje življenje in pozabila na tiste, za katere sem se že dolgo spraševala kaj v mojem življenju sploh počnejo. Zamenjala sem skoraj vse – od frizure (ok, nisem še šla na blont, a sem o tem razmišljala), konfekcijske številke (večkrat), naslova, službe, banke, ljubezni do najljubše pijače.
Ni se začelo magično, v prvem tednu tega leta je Luka pristal v bolnici, jaz z odpovedjo dveh pogodb in pozivom na sodišče. Zdaj vidim, da je to bil samo zalet po nove zmage, čeprav sem takrat jokala 3 dni skupaj. Letos končujem leto v mestu o katerem sem leta in leta sanjala, da bo enkrat moj dom. Spremembe so prinesle novo, drugačno, a nekako boljše življenje zame in za Luko. Za njega, ki vedno je in bo smisel vsega. Verjamem, da se sliši zlizano, a samo mama razume in ve, kaj pomeni resnična ljubezen, ker jo čuti ob vsakem pogledu na svojega otroka, ob vsakem njegovem dihu in nasmehu. In ta ljubezen je edina stalnica v življenju, edina pomembna stvar, vse ostalo se lahko spremeni, obrne, izgine ali zbledi. Hvaležna sem, da mi je življenje namenilo otroka, ki me navdušuje vsak dan, ki me vsak dan nauči nekaj novega in spomni kaj je tisto, kar zares šteje.
Zato si v 2019. želim, da bi bili malo boljše pripravljeni – pripravljeni videti, kaj vse že imamo. Koliko dobrega je okoli nas, le da včasih tega preprosto ne vidimo. Da smo včasih sami sebi največji sovražniki in nismo nikoli zadovoljni (jaz prva!). Da bi bili zmeraj pripravljeni sprejeti pogumne odločitve, da bi se zmeraj obrnili k sreči in ne k strahu pred mišljenjem drugih. Da bi se smejali malo bolj glasno in jokali malo manj pogosto. Da bi poklicali, ko nekoga pogrešamo in rekli NE, ko nekaj ne želimo.
Naj bo leto, ki prihaja IZVENSERIJSKO!
Hvala Bloom studio za čudovite fotografije
milena
•5 let nazaj
Po moje je najpomembnejši del tisti, “V svoj krog sem spustila ljudi za katere mi ni jasno kje so bili celo moje življenje in pozabila na tiste, za katere sem se že dolgo spraševala kaj v mojem življenju sploh počnejo”. Lljudje s katerimi se obkrožaš delajo tebe drugačnega in če se obkrožaš s pravimi te bodo naredili pravega, če se obkrožaš z nepravimi, te bodo naredili nepravo. Na koncu koncev je vse odvisno od tebe, tako da je to nekaj kar sem tudi sama počela, prespraševala sem se kako ljudje name vplivajo in poskušala bolj hoditi s tistimi, ki me delajo takšno, kot si sama želim biti.