Veš kaj jaz največkrat občutim, ko vidim druge mame in njihove otroke? Zavist, ko vidim otroka, ki se drži svoje mame za nogo ali se ne umakne več kot 2 metra od nje. Vsi me tolažijo, da je super, da je Luka odprt do vseh, da je to krasno kako je samostojen in da naj se sploh ne čudim, da je malce trmast, saj sem tudi jaz takšna. In kaj si jaz mislim o taki tolažbi? Nič lepega. Ja, res je super imeti otroka, ki se ne boji ničesar in nikogar, razen sesalca roboteka, ki se sam sprehaja po stanovanju in kakršnekoli maskote (ok, tukaj mu dam prav – tudi meni nič kaj simpatično ne izgleda 2metrski piščanec iz pene), ampak je predvsem naporno, včasih tudi nevarno. Mene se Luka drži za nogo samo, če imam v rokah kaj dobrega za jesti in večinoma je to tudi edini način, da kaj dosežem. Vedno bolj pogosto uporablja besede nočem in ne bom. Najhuje je, da jih uporablja pravilno, v celih stavkih, da se še jeziti ne morem nanj.
Nočem spati je od nekdaj njegov favorit, zdaj so tukaj še nočem jesti tega in onega in absolutno nikdar noče domov kjerkoli že sva. Pogosto me mine do igral še preden do njih prideva, ker vem, da bo na poti domov dretje iz petnih žil, pa imava trojna igrala v krogu 100 metrov od bloka. 100 metrov je dovolj, da naju že vsi sosedje poznajo.
Zdaj bi bilo smiselno, da tukaj kot prava mama blogerka zapišem 5 nasvetov za obvladovanje otrokove trme. Moram vas razočarati, nimam niti enega. Jaz igram podlo, Luko podkupujem in včasih tudi malo lažem, da ga vsaj malo prepričam v nekaj. Hrana je pri nama na prvem mestu za podkupovanje in na srečo ni čisto nor samo nad keksi, ampak je navdušenje tudi nad sadnimi kašicami. Kupljenimi, da sem natančna. Doma narejene večinoma doživijo slavni NOČEM. Tolažim se, da mu dajem sadne kašice kot so te nove Frutek kašice ali kot jim Luka pravi sok ježek in miška. Ježek in miška sta na srečo pakirana tako, da se Luka večinoma sploh ne umaže, kar je prava redkost. Pa še meni ni treba zraven nositi žlice, ker bi jo verjetno tako večino časa pozabljala doma. Še en #momfail.
Verjamem, da teh načinov vzgoje ni v knjigah, ki so danes aktualne med mladimi starši, verjamem, da je veliko ljudi prepričanih, da bi se mame danes morale bolj truditi biti trdne, da preveč razvajamo svoje otroke, da jim preveč popuščamo, da bi jim morale bolj jasno postavljati meje ipd. Prav tako drugi mislijo, da smo nekatere preveč svobodne, da naši malčki nimajo dovolj naše pozornosti, da se ne trudimo dovolj. Kakorkoli obrnemo, karkoli mame delamo, se vedno najde nekdo, ki mu to ne paše zato je najbolj pomembno, da z otrokom uživamo.
Uživamo v tistih popoldnevih, ko se nam ljubi na igrala in prav tako uživamo v tistih, ko skupaj z otrokom gledamo risanke, ponosno dvignemo glavo, ko nam uspe priti domov brez solz in prav tako ponosno, ko smo to dosegle s skritimi aduti iz torbe. Veselimo se, ko nam otrok pove, da je kosilo zelo okusno in prav tako, ko dan preživi na kruhu, sadnih kašicah in kruhu. Čez 15 let, ko se bo bližal polnoletnosti, ko bo svoj človek, bodo te vse stvari okrog katerih se danes toliko govori, nepomembne. Pomembno bo le, da je otrok imel lepo otroštvo in srečno mamo.
Objava je nastala v sodelovanju z podjetjem Fructal.
Brez komentarjev