Pri ugotovitvah kakšno je bilo preteklo leto moram biti iskrena in priznati, da je bilo dobro. Čeprav veljajo moji zapisi za splošno pritoževanje, ki marsikoga tako zelo moti, da se sam odloči za podoben stil pisanja, moram tukaj povedati, da sem predvsem hvaležna. Hvaležna, da mi je materinstvo dalo tako veliko doživetij in izkušenj. Dalo mi je tudi ogromno strahu, neprespanih noči in objokanih večerov.
Res je, jaz pogosto zapišem kaj, kar drugi morda samo mislijo. Zapišem misli tiste mame, ki se ne spomni kdaj je nazadnje bila naspana. Ali tiste mame, ki si je od vseh dobrih mož, ki so nas obiskovali v decembru, najbolj želela obiska frizerja. Pišem za tiste mame, ki komaj dočakajo igrala v parku, da se lahko malo usedejo in v miru preletijo FB, brez razmišljanja o organskem korenčku in bio kvinoji. Za vse tiste, ki so bile prepričane, da bodo super mame, dokler niso dejansko postale mame in jih je svet okrog njih prepričal, da nimajo pojma. Hej, pišem in živim življenje tistih, ki jih pijača s prijateljicami razveseli popolnoma enako kot popoldne z otrokom. Ker to je življenje. To je realnost. Preprosto ne verjamem, da obstajajo mame, ki kdaj nimajo vsega poln kufer.
Nisem mama, ki bi tukaj zapisovala nasvete o vzgoji, ker verjamem, da je najboljši nasvet poslušati sebe. Nisem niti mama, ki bo pametovala, da bi moral otrok spati s teboj ali mama, ki bo trdila, da ga pusti naj se zjoče. Verjamem, da imaš pametovanja že dovolj in da ti bo bolj koristilo, da veš, da nisi sama. Da se ne dogaja to samo tebi in da nisi ti čudna, nesposobna ali slaba. Nekateri to vidijo kot nekvalitetne vsebine, jaz njih vidim kot vse enake, dolgočasne, roza obarvane in pocukrane.
Sem mama, ki tukaj deli svoje življenje. Takšno kot je.
Ni popolno, ni vedno lepo ampak je moje in to točno takšno kot je. Verjamem, da je najbolj pomembno biti svoj. In tega si želim za prav vsako od nas, ki smo tukaj. Da smo svoje takšne kot smo. Če to pomeni, da smo včasih tečne, ker imamo slab dan, menstruacijo na vidiku ali ker pač smo. Ali pa to pomeni, da nas nihče ne razume, ko ponosno gledamo kako je naš otrok pojedel košček banane, ker samo me vemo, da je to res velik uspeh.
Moj recept za “uspeh” ni v posebnih prijemih in pristopih iz najnovejših priročnikov, ne v otroku, ki spi pred dnevnikom, je bolj mešanica kaosa, risank, kave in borbe kdo je bolj trmast. In to je tista mama realnost, ki jo želim še naprej deliti na svojem blogu s tabo. Hvala, ker si tukaj!
Kaja
•6 let nazaj
Super zapis!