Drugje je vedno boljše kot doma. Ne vem, če je pri vas tako, ampak pri mojemu otroku vsekakor je. V vseh pogledih – Luka se drugje obnaša veliko lepše kot doma, da pa sploh ne omenjam koliko je raje drugje kot doma. Pogosto me njegove solze, da noče domov, da mu je pri babici, dedku pa še kje boljše kot doma prav zabolijo. Sploh od kar so se v napadih trme in ipike pojavili stavki »Nimam te rad, pusti me mama!«. To so besede, ki jih nobena mama ne sprejme zlahka. Nič te ne pripravi na njih, a pridejo.
Ne pomaga mi prav veliko, da sem kakih dobrih 10 let nazaj tudi sama mami marsikaj rekla, kar mogoče nisem mislila, vseeno me zaboli. Da si ne lažemo, še danes mami pogosto rečem marsikaj. Razlika je samo ta, da je danes prav njen odnos z Luko tema najinih sporov.
Navdušena sem, da jo Luka obožuje, da je vesel, ko gre k njej, a kako zelo ponorim, ko vidim, da dejansko karkoli jaz omejujem, se trudim omejiti, ona popušča. Takrat se z obnašanjem vrnem popolnoma v najstniška leta, ko sva na dva, trdi dni kričali ena na drugo. Približno dva, tri dni je tudi zdaj dovolj, da si že začneva iti na živce, da se jaz več ne morem delati gluho in slepo. Veš kaj najbolj paše h keksom? Čokolada! Pa k vsemu temu? Puding! Seveda ne moreš to vse jesti brez prave spremljave risank. Ja res čudno, da moj otrok potem ni navdušen, ko mora nazaj domov, ko na vprašanje po sladkarijah kot vsaka prava mama odgovorim, da lahko dobi jabolko. S sadjem še vedno bijemo borbe, z zelenjavo tudi. Pred nekaj dnevi sem ga uspela prepričati, da je pojedel banano, a mi je potem trdil, da on ni jedel banane, ker so banane fuj. Ok, če ti praviš, da je nisi, je nisi, rekla bom karkoli, dokler poješ vsaj malo vitaminov. Čudim se, da glede na to kako zelo zbirčen postaja pri hrani, sem mu uspela privzgojiti navado jemanja sirupa. Če se kdaj zgodi, da zjutraj že zamujava v vrtec in službo in jaz pozabim na njegovo dozo pikapolonice, me pri večerji, ko pride v kuhinjo in na pultu vidi svoj sirup Imunoglukan, sam spomni, da bi pil pikapolonico. To je edino kar jemlje vsak dan, poleti je imel mesec dni pavze, pred nekaj dnevi, ko je prišel iz vrtca domov že čisto smrkav, pa sem dozo podvojila in ga za podaljšan vikend poslala k moji mami, da ga ne zakuha do konca. Skupaj s sirupom! To, da mu ni problem jemati sirupa me tolaži, ko ga pošljem k babici, ker vem, da ji tudi tam sam reče, da mu da sirup. Ni mi treba omenjati, da Luki sigurno ne bi bilo trebati piti sirupa, če ne bi želel ne? Joj, sama sebe nanerviram, ko pomislim kako zelo manipulatorski je do nje že zdaj. Kaj nam bo delal pri petnajstih?!
Za vikend sva bila po dolgem času oba par dni na počitnicah… Končalo se je po pričakovanjih!
Jaz sigurno ne grem do naslednjega mesca! Ampak Luka gre, ker me od teh situacij z mamo, bolj nervozno naredijo samo še komentarji kakšnih znancev, da oni pa preprosto ne pustijo svojih otrok pri starih starših, ravno zaradi nespoštovanja njihovih pravil. Ja, me moti, da mi stari starši otroka razvajajo, me moti, da se moramo vsakič skregati, da je potem enkrat, dvakrat malo boljše, da ne omenjam kako zelo me to vse moti, ko potrebuje Luka 3 dni, da se vrne v normalo, ko pride nazaj k meni. A vseeno je odnos, ki ga moj otrok razvija z njima, ljubezen, ki jo (zraven sladkarij in risank) prejme od njiju nenadomestljiva.
Moje življenje bi vsekakor brez starih staršev bilo težje, njegovo pa sigurno ne tako lepo (niti sladko).
Objava je nastala v sodelovanju z podjetjem Medis.
Brez komentarjev