Veliko slišim izjav tipa joj katastrofa mesto, naš Maribor je res tuga, nikjer nič, najboljše bi blo se preselit…
Priznam, da tudi sama nimam kaj boljšega mnenja ampak se vedno bolj zavedam resnice – mestu nič ne manjka, mi smo v ku*cu. Mesto se razvija, odpirajo se novi fensi lokali, odvijajo se priredtve in dogodki ampak vse to zaman. Ljudje si nikoli nismo bili tako tuji kot smo si danes. Vsi se zapiramo vase, v svoje domove, pred računalnike in telefone, preko katerih glasno pljuvamo po vsem kar se nas tiče in še bolj po tistem, kar se nas ne. Je drugje res bolje? So drugje ljudje res boljši in mesto bolj živo ali pa se nam to samo zdi, ker je drugje vse novo in neznano?
Izginjajo druženja po kavah in pijačah, obiski doma so skorajda že tabu in poklicati nekoga samo, da ga vprašaš kako je, je nesmiselno – zakaj, če pa lahko napišeš? Vsi smo v nekem krču, stahu pred razočaranji in drugimi ljudmi. Do kdaj? Do kod bo to šlo?
Kaj pa ti, ki pridejo za nami? Naši mali škratje, ki se zdaj učijo hoditi – kaj njih čaka? Bodo vedeli, kako izgleda spati pri prijateljih? Ali bodo to druženje zamenjali videoklici?
Upam, da bom čez par let lahko Luko poslala na sosednje igrišče in se bo imel s kom za igrat. Še bolj upam, da uvedejo neki zakon, ki zapoveduje, da so vsa otroška igrala opremljena z kafe mašino. To bi bil napredek v pravo smer !
Brez komentarjev