Ta zapis sem sprva planirala napisati čisto tako, usput, da predstavim kaj se dogaja v tem famoznem Minicityu, kamor zahajajo vse ljubljanske mamice piti (zelo dobro) kavo in malčki igrati medtem, ko mi v Mariboru samo sanjamo o čem podobnem. Ampak ne morem, ne morem lagati in pisati o svojem življenju drugače, kot o takšnem kot je. Pretekli dnevi in tedni so norišnica. Ne vem kje imam glavo, ne vem česa se naj primem prej in predvsem ne vem kako dolgo še bom lahko tako nadaljevala. Sestanek na sestanek, oni bi to, oni bi ono, jaz bi to, jaz bi ono, šla bi tja in tja, z Luko bi potovala, a tako kot večini, se tista famozna zelena veja pojavi zmeraj samo kot neka fatamorgana, ki jo že naslednji dan poruši nek beden dogodek. Jaz sem bila npr. pred kratkim cel dan sestradana, popoldan ugotovila, da imam prazen hladilnik, se odločila, da grem hitro po kebab, tam ni delal bankomat, odpeljala do Mekiča in se tam želela eni gospe umakniti, da lahko zapelje iz parkirišča in se vzvratno zaletela v enega gospoda, ki je ravno zavil za mano. Luštno ne? Pa še lačna sem ostala na koncu in z zlomljeno lučjo. In takih dogodkov je zadnje dni res res preveč. Nikdar si nisem mislila, da mi bodo take dneve polepšali trenutki s svojim sinom, zmeraj sem bila prepričana, da sta dodaten spanec in 300g Milka najboljše zdravilo, ampak opazovati navdušenje, ko tvoj otrok spoznava različne vloge, se sprehaja in igra v novem okolju, je tako zelo sproščujoče. Z Luko sva se odpravila v Ljubljano v Minicity čisto tako, da končno vidim to čudo Na koncu, pa sem na poti domov s solznimi očmi razmišljala o življenju, ki ga čaka in kaj bo vse še počel.
Posebna garderoba z luštnimi omaricami na vhodu v Minicity, kamor je Luka pospravil vso svojo zimsko opremo in jaz torbo, je ostala v spominu samo meni, Luka je že bil pri prvi postojanki. Pri turistični agenciji! Aaaaaa bravo sine, bravo! Moram te razočarati, da za prvi polet z letalom, ne bom ravno riskirala in se odpravila v Avstralijo kot si pokazal, ampak mi je všeč kako razmišljaš! GO BIG OR GO HOME! Glede na to, da se je Luka maskote račke Argeta neverjetno bal, me je malo presenetilo, da se je odpravil ravno v deželo okusov, ampak očitno ljubezen do hrane premaga vsak strah. Mladi kuhar si je skuhal zelje. Še zdaj mi ni jasno kako je našel ravno zelje za kuhati, ampak očitno je bolj nadarjen za kuhanje kot jaz. Fant kot fant je bil seveda navdušen tudi nad gradnjo hiše!
Vse to mi je res dalo veliko za misliti na poti domov iz Ljubljane, ko je mali raziskovalec zaspal še preden sva zavila na obvoznico. Koliko reči in poklicev nam je v življenju samoumevnih, tem malim glavam pa predstavljajo nekaj čisto novega in kako zelo drugačno predstavo imajo o vrednosti. Če mi najbolj cenimo zdravnike, odvetnike in učitelje, gledajo otroške oči na življenje in delo veliko bolj igrivo. Kakšen zdravnik neki, zidar je car ali pa kuhar!
Srce moje hvala ti, da mi v vsakem težkem dnevu pokažeš, da na tem svetu še vedno obstaja dobro v tisti najčistejši obliki, otroški ljubezni do vsega.
P.s. Vsi, ki ste me spraševali za koliko let je primeren Minicity – verjamem, da ko malčki shodijo jih že lahko odepljete tja, imajo tudi poseben del za dojenček in zanimivo bo tudi tistim, ki so že ‘najst.
Minicity hvala za povabilo na super dogodivščino.
Brez komentarjev