Mislila sem, da bo lažje. Vedno sem bila ena tistih mam, ki ni imele problemov s tem, da svojega otroka pusti pri drugih, da si vzame čas zase. Predvsem zato, ker nikdar nisem imela občutka, da sva z Luko premalo skupaj. Zdaj ga imam. Nova služba, novo življenje, novi tempo, je v najino življenje prinesel velike spremembe.
Najin skupni čas se prične nekje ob 17.30, ko ga poberem pri varuški, večino dni utrujena od buljenja v računalnik, prevajanja, debatiranja in učenja novih stvari do te mere, da si nisem sposobna vzeti puding iz hladilnika, kaj šele kuhati. Zato so večerje za Luko jogurti, mleko, čokolino, smutiji, vse kar je hitro in z malo porabljene energije – moje. In tu je že prva slaba vest, ki je komaj začetek te poti!
Ko sva z Luko še živela v Mariboru smo bili v istem bloku z babico, ona v prtličju, midva v 4.nadstropju. Krasno vedno razen, ko se ti zjutraj mudi otrok pa MORA pozdraviti babico, ker je to neke vrste ritual. Res sem srečna in vesela, da gradita tako krasen odnos, da je Luka tako zelo navezan na njo, čeprav mi ona pogosto ispodbija prav vse moje vzgojne metode. Samo omenim naj, da se danes že drugi dan borim z vračanjem na tovarniške nastavitve po štirih dneh pri babici. Seveda sem najslabša mama – samo en sladoled je dobil in samo 20minut risank, čisto nehumano! Pa zamisli, nobenih smokijev in samo par keksev. Naj nekdo pokliče socialno!
Kakorkoli, vračanje na tovarniške nastavitve po obisku pri babici je teško, a dejansko mi je tudi ta čas, ki ga je preživel pri babici manjkal, čeprav vem, da je on užival maksimalno!!
Ne vem kaj je to čudno v naših »mamamožganih«, da se veselimo malo prostega časa zase in že naslednji trenutek gledamo slike svojih otrok na telefonu in zavzdihujemo kako jih pogrešamo. Ta vikend je bil res posebno doživetje, na obisku sem imela staro prijateljico, gledal se je nogomet, proslavljalo se je in zabavalo, a nekaj je manjkalo. Tisti čudni občutek na koncu dneva, ko je postelja bila prazna namesto, da mi male noge plešejo folkloro po rebrih med spanjem je bil tukaj. Pa čeprav sem se zjutraj zbudila brez budilke, ko sem to želela in ne, ko sem zaslišala: »mamii zbudi se, kaj bom jedel?«.
V tej novi vlogi mame, delavke v veliki korporaciji, same v ogromne mestu se še ne znajdem najbolj, čeprav sem večino časa zadovoljna s tem kar imam. Prioritete se mi zlagajo drugače, veliko manj časa imam za kave, druženja in prijateljice in predvsem tukaj se mi zdi, da sem popustila največ. Nisem več slaba prijateljica, da bi bila dobra mama ampak sem OBUPNA prijateljica, da sem solidna mama. Svoje najboljše prijateljice nisem videla že 3 tedne. Tolaži me, da je Luka vmes bil pri njej, da se slišiva skoraj vsak dan, a preprosto ni isto. Najbolj smešno mi je, da sem še za blog dobila komentarje, da nič ne pišem, da bi lahko izvedeli kako se imam v Zagrebu, pa tudi na Instagramu me je manj. Vse v vsemu, vsega je manj, edino mogoče ljubezni ne. A o tem, o njemu, v katerem drugem zapisu, zdaj grem malega dinozavra spraviti v posteljo in verjetno me bo SPET zmanjkalo skupaj z njim. Pa naj še kdo reče, da je danes biti mama lahko!
Anja
•6 let nazaj
Simpaticno se ti ze pozna vpliv hrvascine v slovenskih zapisih. 😛 I feel you! 🙂