Novo šolsko leto je štartalo. Ko Luko zjutraj odložim je situacija v njegovi igralnici še vedno precej divja (beri enega sem skoraj zraven ven odnesla – prilepljenega na nogo) ampak verjamem, da bo kmalu boljše. Upam, da bo Luka vsaj do takrat v vrtcu, glede na situacijo s prehladom, kaže bolj slabo. Pretekli teden sem se kot vsaka moderna mama ukvarjala s ponudbo aktivnosti za leto, ki prihaja. Sej veš, lažje je malega nekam vpisati, ko sebe na aerobiko. Vglavnem, zakaj moderna? Ravno pred par dnevi sem pri prijateljici na FB pod statusom, da išče pomoč za čiščenje zasledila komentarje v stilu ve moderne mame, me smo vse same čistile, imele službo, otroke, bla bla bla. Super, fajn, idi vstran od mojega FB profila. Da ne zaidem, ja moderni mami danes se očita marsikaj, od preveč aktivnosti, premalo časa, čas s prijateljicami (zamisli, mama je pa hodi na kave, nezaslišano), da ne omenjamo kako slabo je, če mama super zgleda!
Jaz sem ena tistih mam, ki ne odkriva tople vode, ki si ne izmišljuje raziskovalnih poti po gozdu, ustvarja posebnih igrač in sem za nasvete malo vprašala strica Googla. Vedela sem, da želim Luko vpisati na neko gibanje, ker ne bi želela, da se mu v življenju pozna, da mami postane slabo že ob pomisli na športanje. Dokaz, da se to prenaša je moja mama, ki je približno isto športno naravnana kot jaz (zato tudi Luka obvlada besedo bedrce, ker mu jaz govorim, da ima take zalite kot babica). Glede na Lukov ritem in plesne korake sem razmišljala o plesu, ampak ker Anja ŠE nima svojih plesnih gibalnic za malčke v Mariboru, sem iskala dalje. Če smo že tu – Anja prosim, po porodniški, takoj.
Ponudba je res pestra in opažam, da glede na ponudbo, nisem edina, ki se preprosto ne znajde v takih aktivnostih. Letos sem se odločila Luko vpisati k Svizcu. Da vadbe potekajo v Drašu centru, da imajo tam meni najboljše tortice v Mariboru, je zgolj in samo naključje. Svizec ima kr luštno ponudbo programov, od vadbe, do smučanja, rolanja in kempiranja ( oo glej, v enem stavku 3 stvari, ki jih ne obvladam). Dvakrat tedensko, ponedeljek in sredo bova z Luko migala (ja, baje moram letos migati tudi jaz, komaj naslednje leto bom lahko tisto eno uro vmes preživela v kavarni ob tortici) od oktobra dalje. Stric Google je povedal, da imajo vadbe tudi v Rogozi, Hočah,… JIskreno, mene vedno take stvari prepričajo, da potem so že dobri, če so na več lokacijah. Sej vem, ni ravno pametno razmišljanje.
Ko sem omenila prijateljici, da boma “športala” me je vprašala kaka so moja pričakovanja. Ne vem, pojma nimam, zakaj sploh taka težka vprašanja? Ne vem kaj pričakovati, upam, da bo Luka užival, da mu bo v družbi otrok, ki divjajo po telovadnici in se mečejo po blazinah fajn. To je to. Če mu ne bo, pač ne bova hodila. Ni neke filozofije, je samo želja, da bova zimske popoldneve preživljala še kako drugače, kot v razmetavanju stanovanja. Če bi se mi še malo na bokih poznalo, bi bilo še boljše! Mislim, da bom za to morala še malo povprašati strica Googla, predvsem se bom fokusirala na ključne besede tipa: čudežno, brez napora, brez vadbe ipd.
p.s. Se bo še kdo prijavil k Svizcu? Vse informacije so tukaj.
Brez komentarjev