Čeprav malo omotično od bolečin, se spomnim tvojega prvega diha. Tvoje prve gibe sem lahko opazovala še preden si rodil, držala sem te v naročju še preden si se znal nasmehniti. Bil si del mene, del mojega telesa, najprej si bil nič več kot kup celic in vedno boš moj največji dosežek, ne glede na vse kar me še v prihodnosti čaka. In zato sem včasih stroga. Zato včasih popizdim. Zelo.
Nosila sem te, ko si jokal, učila sem te kako uporabljati žlico, večrakt sem naredila Ku-Ku kot naredi stenska ura z kukavico, pomagala sem ti, da si shodil, cartala sem te in te še vedno cartam in čoham, da zvečer zaspiš. In te bom, tudi čez 30 let, če bo treba. Obožujem te in vedno te bom. Ampak še vedno sem tvoja mama in ti moja odgovornost. Zato te kdaj skregam, zato se kdaj tako zaderem, da ostanem brez glasu in zato včasih, klub vsem modernim pristopom k vzgoji dobiš po prstih ali te dobesedno celega prestavim iz enega mesta na drugo. Briga me kaj si drugi mislijo o tem, briga me za vse poglede, ko povišam glas.
Želim si, da bi si tako kot si jaz zapomnim vse tvoje prve – nasmehe, korake, besede, tudi ti zapomnil moja opozorila. Pa si jih ne. Upam, da zaenkrat še ne. Da enkrat boš. Da boš razumel zakaj ti govorim, da greš vstran od štedilnika, ker sam Bog ve, da sem v kuhinji pogosto še sama sebi nevarna, kaj šele drugim, da boš razumel, da se z nožem in kuhinjskimi škarjami ne moreš igrati, da mi na parkingu ne moreš pobegniti in da igračke, še posebno tiste majhne res niso za v usta, ker se lahko zadušiš. Ja, raje sem stroga mama, najslabša mama, grozna mama kot mama, ki si ne bi oprostila, da te ni bolj pazila. Da te ni bolj pametnega vzgojila. Enkrat boš sam starš in takrat boš razumel to posebno vrsto ljubezni, to posebno vez, ki jo čuti starš do svojega otroka. Odkar sem te rodila si moja največja skrb in moja največja ljubezen in pomen tega boš v celoti razumel komaj čez več let, ko boš sam starš. Takrat boš vedel več stvari o meni in o samem sebi. Ampak to je še daleč. Vse to še pride, pomalo*.
Verjamem, da boš neverjetna oseba in da bom jaz neizmerno ponosna, ker boš moje življensko delo, zato ti ne bom dovolila neumnosti. Ne bom dovolila, da si idiot, ne bom dovolila, da boš v življenju počel bedarije, ki bi ogrozile tebe ali druge. Tudi, če bom zato kdaj najslabša. Že zdaj imaš neverjetno trmo in svojo voljo, ampak prosim nikoli ne pozabi, da jo imaš po meni. Želim si in trudila se bom, da boš dober človek, da boš vedel kaj je prav in kaj ne, da boš se znal odločati s svojo glavo in s svojim srcem.
Da boš vedel, da dejanja nosijo posledice, ki jih moraš sprejeti, hočeš ali nočeš.
Hvala Ines za krasno ujet trenutek malega neustrašnega heroja.
Pomalo* beseda polna upanja, da enkrat vse bo kot mora biti
Reči NE ali ne reči NE - Mama blog nepopolna Mama
•6 let nazaj
[…] Biti starš je včasih težko, ok, vedno je težko. Res je, da je ljubezen, ki jo dobiš povrnjeno vsega tega truda vredna, a vendar, težko je. Učiti moraš to malo bitje vse živo. Od tistih osnovnih stvari kako sedeti, piti, jesti, hoditi in govoriti do bolj zahtevnih stvari kot so npr. Branje in pisanje, brisanje svoje riti in da bodo dobri ljudje. Več o tem TUKAJ. […]