Najpogosteje obsojamo tisto, kar ne poznamo. In ne, ne govorim samo o mamicah na spletu, ki to počnejo pod objavami v skupinah, ampak to omenjam kot neko splošno pravilo. Zaradi neprijetnih reakcij, ki sem jih bila deležna, ko sem v začetku poletja povedala, da bo Luka menjal vrtec, sem se začela tej temi izogibati. Še danes ne morem verjeti, da mi je dejansko bilo neprijetno, ker želim otroku najboljše, ko so ljudje na to, da gre Luka v Montessori vrtec reagirali negativno. Zelo “globoke” in domiselne argumente zakaj je to brez veze, lahko povzamem v en stavek, ki me je, s strani učiteljice, najbolj razočaral: »tam so sami čudni otroci«.
Malo prestrašena, še vedno ne 100% prepričana, da sem se pravilno odločila, sem po spoznavnem srečanju z vzgojiteljicama bila prepričana, da mi bodo po enem tednu rekli, da je moj otrok za tja preprosto preživahen. Pomirjajoče okolje, tišja komunikacija, kot sem je vajena, je zame bila nekaj popolnoma novega. Mislim, kaki je to vrtec, kjer namesto kričanja in joka, slišiš svoje misli? Zelo dober argument zakaj spodbujajo tišino, mi je dal misliti. Otrok se ne more zbrati ob kričanju. Res je in brez zbranosti se ne tudi ne more razvijati. Ko sem to razmišljanje ponotranjila, mi je bilo jasno zakaj je ta metoda že leta in leta uveljavljena v svetu in ni le modna muha (tudi to so mi očitali).
Kaj vse Luka počne v vrtcu, ne vem. Vem, da hodi na kahlico, kar doma ni še niti 1x. Vem, da se je naučil si sam obrisati nos. Vem, da je najbolj nasmejan, ko pridem po njega in je v dežnih škornjih in delovnih hlačah, umazan do vratu. Vem, da je zraven besede hvala, začel uporabljati tudi besedo prosim. Če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela, da Luka po malici svoj krožnik odnese do umivalnika, k mizi prinese posodo z dvema krpama in najprej z mokro in nato še s suho, pobriše mizo za sabo. Vem, da vse to vpliva tudi na življenje doma. Še vedno razgraja, še vedno je razigran, vesel korenjak, vendar ta korenjak z robčkom, ki mu ga dam po kosilu, da se obriše, obriše tudi mizico. Ta robček nato odnese v smeti. Brez, da mu to moram reči. Če malo boljše razmislim, mu nikdar to sploh nisem, ker sem tako kot večina drugih mamic imela v glavi – ah, sej še je majhen. Res je, majhni so, a neverjetno sposobni, če jim to dovolimo. Kako zelo je Luka ponosen, ko se sam sezuje, ko si sam zapre jaknico, ko si sam nosi nahrbtnik ali ko si sam prinese krožnik k mizi, je super izkušnja. Če bi kot marsikdo, podlegla strahu pred neznanim, bi brez Montessori vrtca zagotovo oba z Luko bila brez te izkušnje. Brez te, neverjetno pozitivne izkušnje.
P.s.
Da ne bo nerazumevanj, Luka doma še vedno uživa v svojem kraljestvu igrač, opažam le, da si večkrat kakšno igračo odnese na svojo mizico in se usede. Jaz še zmeraj ustvarjam z Luko zgolj v kriznih trenutkih, še vedno ne izdelujem igrač oz. materialov, kot jim rečejo po Montessori principu, vendar občudujem te, ki to počno. Zagotovo je eden izmed boljših virov idej na to temo blog moje prijateljice, ki ustvarja pod imenom Žogice in kravate. Za tiste malo manj spretne, pa je po vsej Sloveniji že veliko uric Montessori, kjer otroci ustvarjajo in se izražajo. Kako te urice potekajo na Ptuju lahko prebereš tudi tukaj, ki jih opisuj Mami z načrtom.
Brez komentarjev