Se ti kdaj zazdi, da si na robu? Meni se, vsak dan, večkrat. Na robu potrpežljivosti, na robu živčnega zloma ali pa minimalno na robu postelje. Pridejo taki dnevi, tedni, ko se zbujamo sitni, lačni, željni spanja, risank, vsega po malo. Dnevi, ko je edina večerna rutina ta, da si ti na koncu čisto povožena. To so, tako kot vse ostalo v materinstvu, faze. Te so žal tiste ta slabe in včasih minejo dnevi preden sploh ugotoviš, da si v eni. Občutek krivde, ker si za večerjo ponudila čokolino, čeprav so večer prej bili nageci in pred tem testenine. Občutek krivde, ker te čaka gora perila, ki nikakor ne zgine, čeprav si cel vikend prala in to pomeni, da si namesto igranja na tleh, sestavljanja kock, vklopila risanke. Tiste risanke, ki bodo skurile možgane tvojemu otroku. Občutek krivde, ker nisi izkoristila sončnega popoldneva za igro na igralih, ker te je čakalo še nekaj ur dela na računalniku in si z otrokom ostala doma, v stanovanju, kjer lahko ob prigrizkih, varnem okolju in občasnih risankah še kaj narediš. Vse to poznam. Verjetno tudi ti. Verjetno nič od tega ni bilo v tvoji predstavi kakšna mama boš enkrat, ko to postaneš. Jaz vem, da v moji ni bilo. Še danes ni, še danes se včasih pretvarjam, da stvari niso tako slabe namesto, da bi si priznala, da pridejo tudi taki dnevi. Da ne morejo vedno biti stvari super, da ima moj otrok vso pravico do tega, da je siten brez pravega razloga, ker sam bog ve, da sem jaz to vsak teden vsaj enkrat. In da imam vso pravico do takih slabih dni.
Veš kaj je najboljše pri vseh fazah? Da minejo. Vse. Tudi ta, ko ne veš kaj bi najprej, ko ne veš ali bi otroka tolažila ali jokala skupaj z njim, ko ne veš ali bi naredila v omari spomladansko čiščenje ali vse skupaj najraje zažgala, tudi ta mine. Ne morem ti reči, da počakaj, da mine, ker sama za začetek nisem potrpežljiv človek. Trudim se, poskušam in čakam, a nikoli dolgo.
Veliko se je spremenilo, zdaj so tvoje skrbi in problemi popolnoma drugačni kot so bili preden si postala mama in to je normalno. Pogrešaš stare čase, a obenem si želiš drugih stvari, iščeš svoj navdih drugje. In najboljša ideja, ki jo imam kako ostati koliko toliko normalna v teh divjih fazah je, da to poiščeš v drobnih stvareh. V vsakem dnevu. Včasih bo to tistih 5 minut zjutraj pred ogledalom, včasih bodo male rokice okrog vratu in poljub, včasih bo samo topla kava in včasih sms od prijateljice. Ampak ne glede na vse – vedno je nekaj, samo videti moraš. In jaz sem se odločila, da bom videla.
To ni ena od tistih filozofij s spleta, ki se super berejo in izvajajo prve tri dni oz. Približno enako dolgo kot novoletne zaobljube. Jaz bom se s tem zavedanjem majhnih trenutkov, trenutkov, ki me osrečujejo, ki me navdihujejo, ki so drugačni danes, ko sem mama kot so bili preden sem to postala, pridružila kampanji pod sloganom #BeThirstyFor, ki jo pripravlja #Loccitane za novo linijo #AquaReotier. Moj izziv to pomlad bodo prav ti majhni trenutki. Več o tem pa kmalu… sej veš #BeThirstyFor
Brez komentarjev