Starševstvo res spominja na ekstremne športe, predvsem po dejstvu, da dokler ne poizkusiš, ne veš kako je zares. Vse se prične z idejami in vizijami v glavi. Sanjariš, da boš najboljša mama daleč naokoli. V nosečnosti se boš zredila 8kg, ki jih boš izgubila v 2 mescih po porodu, o slabosti boš samo brala na spletu in lasje ti bodo rastli bolj kot po vseh šamponih in tabletah skupaj. Porod? Mala malica, urca, urca pa pol in si rešena. Sej si pa boginja rojevanja, kake protibolečinske, ti tega ne potrebuješ. Mleka boš imela dovolj za vse dojenčke v sobi, ne samo za svojega. Krči bodo nekaj, kar boš slišala v posvetovalnici, a doživela jih ne boš, prav tako nobene druge težave.
In potem se zgodi ŽIVLJENJE. Ni pravljično, daleč od tega, pogosto je bolj podobno satiri z občasnimi scenami iz grozljivk, še posebej, ko začne otrok plaziti in kasneje hoditi. Da ne omenjam kam vse pričnejo plezati, ko enkrat obvladajo še to dimenzijo prostora. Mislim, da tisto, kot rečejo doli: »popeo mi se na glavu« sploh ni mišljeno v prenesenem pomenu. Prideš v situacijo, ko ne veš kaj bi prej, kateri opravek te prej čaka, kaj je bolj nujno in kaj bo spet prestavljeno na tisti magični bom jutri. Ugotoviš, da pol tistih idej kakšna boš kot mama, pade v vodo, ko to dejansko postaneš. Nekje pri letu in pol, ko se začne trma in uveljavljanje volje, pa propade še vsaj četrt. Ne zmoreš, ne uspeš, nimaš energije ali si pa preprosto lena. Ali pa vse od naštetega. Še največkrat to. Ugotoviš, da je tvoj otrok predvsem in najprej sam svoj in potem šele tvoj. Da so tvoje ideje in predstave o njemu in življenju, tvoje. Zmeraj se nasmejim prijateljici učiteljici, ki občuduje Luko, ki ga od vseh igrač najbolj zanimajo knjige in vsakič poudari, da je tudi ona upala na takega sina, ima pa že zdaj, pri dobrih dveh letih navdušenega nogometaša. Tako pač je. Sej veš, da se življenje najbolj smeji, ko delaš načrte.
Moje se zadnje dneve, tedne, zelo. Verjamem, da ga bo počasi začelo kolcati od tega smejanja in upam, da se kmalu neha. Leto se mi ni začelo briljantno in ker sem ga dočakala v Osijeku, sem se odločila, da skočim še enkrat tja na krajši dopust in mu dam še eno priložnost, da zaštartam znova. Privoščila sem si dopust (tisti pravi, brez otroka) po dopust in odšla na 3 dnevno avanturo s prijateljicami. Ja, tako zelo slaba mama sem! Tako zelo slaba, da je moj otrok letos za pusta bil navaden tiger iz Leclerca za 12,99. Pa še to sem do zadnjega bila prepričana, da ne bo želel biti, saj se je pri oblačenju drl kot pravi tiger. Tako zelo slaba, da v tem trenutku, ko to pišem, on gleda Divja brata Kratt. Tako zelo slaba, da z veseljem Luko pustim pri babici prav vsakič, ko si to zaželi (in to je kar pogosto, ker hej – tam se jejo za zajtrk keksi). In veš zakaj sem tako zelo slaba? Ker je danes jebeno težko bit mama.
Navadni tiger pa še ta nesrečen!
To nesrečo je v objektiv ujela neverjetna Urška Prav Posebno
Brez komentarjev