Prvo je bilo mama, nato baba, takoj za tem pa ne ne ne in mahanje s prstom. Ja, moj otrok mi maha s prstom! Pa naj omenim, da mu sama to vbistvu zelo redko naredim. Otroci so čudo.
Besedo NE pa sliši veliko – ja tudi zelo glasni NE je prisoten. Tako glasn, da se sama sebe vstrašim. Ne ponavljam mu ne, ker bi mi bilo tečno med vsemi hišnimi opravili ampak ker je mali radovednež prepričan, da so vtičnice zakon, pomivalec nora omara z igračami, stopnice pot v noro dogodivščino. Sama ne poznam načina, da bi mu brez besede NE razložila zakaj tega ne sme in me iskreno te metode niti ne zanimajo.
Permisivne vzgoje, sočutni starši – vse razumem (ali pa se vsaj trudim razumeti mame, ki se bojijo svojih 3letnikov), me pa zanima kaj so nam naši starši naredili toliko slabega, da je njihov način postal tako slab? Ne zagovarjam telesnih kazni, daleč od tega.
Je res postalo tako strašansko narobe otroku postaviti meje?
Se ne bo razvil v genija, ker mislim, da ne meče stvari na tla, ker nebi čutil povezanosti z mano ampak ker je navihan fant, ki uživa v razmetavanju in razbijanju? Dvomim. Bom riskirala. Adijo Nobelova, če se motim.
Je težko, seveda je težko ostati resen, ko ti 11 mesečnik govori ne ne ne in maha z roko. Ali ne popustiti ko tamali tečnari, ker mu ne daš napolitank s katerimi se bašeš.
Brez komentarjev