Če bi lahko naštela eno stvar, ki jo najbolj pogrešam iz otroških dni, bi to bilo spanje! Prav tisto spanje, ki sem ga otrok tako zelo sovražila! ZAKAJ MORAM SPATI SREDI DNEVA? No, ker jabolko ne pade pod hruško ali nekako tako, je tudi moj Luka trenutno v popolnoma isti fazi, ko mu je največji sovražnik dneva spanec. In to tak sovražnik proti kateremu se zelo uspešno bori.
Dopolnil je 3 leta in očitno je to otrok, ki veliko da na mejnike, ker se je takoj spremenil v pravega threenagera! On več noče spati čez dan! To se sicer sliši na prvo čisto super, zaspi ob 19.00, včasih še prej. Ja, ta del ni slab, a tiste 3 ure po vrtcu preden zaspi so mučenje. Mučenje vseh – njega, mene, še sosedov, ki poslušajo ta jok in stok.
Ne bom omenjala, da sem na vprašanje o nasvetih kako otroka prepričati, da čez dan še malo zaspi ali kako vsaj rešiti to, da popoldne ni tečen, ker mu manjka spanca, dobila en kup BUTASTIH nasvetov.
Bolj ga utrudi – ok, res mislite, da se kaj takega nisem sama domislila? Res?! Prehodili smo celo dopoldne, več kot 6km, prišli domov, pojedli kosilo in… NIČ. Ležala sem z njim v postelji, božala, cartala, grozila, podkupovala,… NIČ. On ne bo spal. On je zdaj velik in on ne potrebuje spanca, reče zaspano in si zraven mane oči.
Da ne bo kdo pomislil, da samo meni ne uspeva uspavati Luke, tudi v vrtcu ni situacija nič boljša, že cel teden jim ne zaspi in ne zaspi.
In potem sem tukaj jaz, nerazumevajoča, sebična mama. Nikakor se ne pritožujem, da ga zmanjka pred dnevnikom, bolj me muči, ker je popoldne res res siten. Sej ja, pretrpim, preslišim, a ni mi ravno vseeno, da moj otrok 3 ure popoldan jamra, cmevka in pade v jok, če mu pokažeš prst. Verjamem, da nobeni mami ni prijetno gledati svojega otroka takšnega zato mi ni ravno jasno čemu tako razočaranje nad mano kot mamo, ker se bunim, da nisva za nikamor. Jaz sem ena tistih, ki je navadila otroka na to, da hodiva okrog, da se druživa, da greva v mesto (ta del me zdaj, v času Adventa, ko se v Zagrebu dogaja vse TO najbolj boli), na sprehod, na igrala, da so risanke doma na kavču bolj v kriznih trenutkih kot na rednem programu in se doma sploh ne znajdem najbolj, pa tudi Luka vsak dan sprašuje kam greva. Ljubi moj ti samo še v posteljo! No najbolj ekstremno do zdaj je bilo, da je ob 17.15 zaspal na tleh v dnevni in spal do nekje 23.30, se zbudil, lulal in nazaj zaspal do pol 8 zjutraj.
Postala sem točno to, kar sem otrok sovražila. Jaz sem tista, ki silim otroka na spanje, jaz sem tista, ki otroka izsiljuje z hrano (čokoladni adventni koledar se odpira samo tiste dni, ko se poje kak košček sadja npr.). Nisem vedno ponosna na svoje vzgojne metode oz.prav pogosto nisem in dvomim, da bi jih mednarodni strokovnjaki prepoznali kot dobre, a zaenkrat zaležejo.
Trenutno upam, da je to samo še ena faza. Taka kratka, res kratka, npr. da mi Božiček prinese neko novo, malo lažjo rutino!
Urska
•5 let nazaj
Pri nas je popolnoma enako, pri starosti 3,5. Kaj pomaga? Da vržem vse iz rok in se z njim parkiram na kavč pred kakšno mirno risanko…in ob 17:30 zaspi. Niso pomagali ne sprehodi, ne igranje (ker je bilo 90% igre samo jok in stok in kričanje)…še starejša sestrica pravi da je on “diva”. Čez vikend čez dan zaspi in je popoldan super. Celo zunaj smo lahko in se potepamo. 😉 Celo berem mu lahko in se z njim igram. 😛 Kakorkoli-tudi jaz upam, da mine…