Joj kak mi gre pa ona na živce, daj poglej kako sliko je objavla.
Daj stara si vidla zadnič kaka je prišla po malega v vrtec?
Adijo pa kaj ona sploh kaj dela razen da se maže pa šopingira?
Ja se lahko je njej bit taka, ko se je bogato poročila.
Poglej jo kak je cela umetna.
Kaj misliš od kod ji dnar za vse to, sigurno ma kakega sponzora?
To niso debate 16letnic. To so klasični pogovori žensk. Zrelih žensk, takih žensk, ki s tem usti zvečer poljubijo svoje otroke pred spanjem.
Vsakič, ko vidim neko blatenje, šinfanje, pričkanje, kreganje – si želim biti moški. Res si. Pri njih je vse tolikoooo lažje. Pri njih je preprosto, ali si njihov ali pa nisi. Če si, te podpirajo vedno, ko si super in ko ga serješ. Pri nas ženskah je pa milijon in ena verzija in opcija in vsaj tričetrt teh, je negativnih.
Dejansko začenjam verjeti, da najhujše kaj se lahko zgodi eni ženski, je uspeh druge. Žalostno ni? Ženske tako zelo težko sprejmemo, da so druge uspešne, lepe, priljubljene, nasmejane, bog ne daj srečne! Skozi poslušam in berem o podpori žensk med sabo, sama sem del določenih čisto ženskih skupin, kjer moram priznati nekako to podporo tudi čutim, ampak v real life? Real life pa je čisto druga zgodba. Vse prepogosto se srečujem z nekimi kvazi podporami, nazadnje me je razočarala znana sovaščanka (ob takih dogodkih Maribor kaj več kot vas ne more biti), ki mi je po telefonu govorila svašta, prikimavala k vsaki moji in vabila na kavo, da čez nekaj dni slišim koliko ima za povedati o nas mamah blogerkah, ki itak nič ne delamo. Tega ne razumem – kaj se mora v tvojem življenju dogajati, da te sekira kaj tam ena mama blogerka, dela oz. kot praviš ne dela? Zraven še ponosno dodaš, da sama nimaš otrok ampak če bi mela, bi se jim posvečala. Bolj realnega primera za žensko nevoščljivost ni. Res ni.
Mene take stvari še vedno vržejo iz tira. Še vedno mi ni jasno zakaj? Zakaj te tuje življenje tako briga in zakaj je to razlog, da o nekom govoriš grdo? Ko je meni ta ista oseba povedala, da je pustila službo, ki je ni marala, da lahko počne to, kar jo veseli, sem ji čestitala in sem bila zanjo vesela. Res vesela, sploh, ker sem takrat sama bila v službi, ki me ne veseli in sem si mislila super glej, če je njej uspelo, bo tudi meni. Minejo 3 mesci, jaz povem isto in dobim to. Pravijo, da z leti dobiš trdo kožo. Jaz sem jo ampak zgleda ta, na petah in podplatih v medsebojnih odnosih ne koristi dosti.
Večkrat sem že naletela, da se ženske samo podpiramo dokler se ne ogrožamo, ampak včasih imam občutek, da je še to preveč prijazno napisano, da je resnica taka, da se ženske podpiramo samo navidezno. Potem se pa še vedno v letu 2017 čudimo, da nismo enakopravne moškim? Pa kako bomo, ko pa smo vedno napol štartperajt na prepir z drugo? Kako bomo, ko pa smo ob prvi priliki pripravljene drugo zajebat, jo poteptat, očrnit, samo, da bomo tisti trenutek imele kaj za povedati ali izpadle boljše?
Kdaj bo jasno, da s teptanjem drugih, mi nismo nič večji?
Ta zapis sem se odločila napisati, ker sem pred nekaj dnevi po dolgem času sedela na kosilu z žensko, ki sem jo srečala drugič v življenju in imela občutek, da dejansko misli to kar govori, da me podpira, da je ta naklonjenost, ki jo ima ona do mojega dela in jaz do njenega, pristna. In take ljudi moramo imeti ob sebi. Točno take. Samo taki ljudje nas bodo peljali naprej. Ne bomo rastli, če bo v nas zavist, ne bomo rastli, če bomo se z nekom primerjali ali če bomo nekoga kopirali. Vsaka grda beseda o drugemu, je naše ogledalo.
p.s. Že nekaj časa prebiram knjigo Vas je*e ego? in res jo vsem priporočam, ker je na lahkoten način in z življenjskimi primeri opisano kako ego vpliva na naše življenje, kako nas omejuje in kaj nam povzroča.
Saša
•7 let nazaj
Huuuuh kako se podpišem pod tole, bravo! Res so redke ženske, ki dejansko znajo biti prava prijateljica, brez obrekovanja za tvojim hrbtom, itd,..saj vemo kakšne so nekatere 🙂 pa se človek nasmehne in gre naprej. Me pa tudi podžge, ko na sprehodu s tamalim slišim v svojem ne prav velikem kraju – a še dojiš? moj se že plazi a tvoj še ne? tako je pameten! moj že vse je, kr daj mu že… Obrača se mi, zato midva šetava sema, pa kaj,… mali si bo že sam izbral prijatelčke. Meni pa ni tega za poslušat. Že v vrtcu, ko sem odhajala s službe sem teh pogovorov slišala toliko v garderobi, zdaj ko sem sama mama pa mi grejo še toliko bolj na živce… grrrrr
Sem se mal razpisala, opsss 😉
Drugače je knjigica res super!
Franny
•7 let nazaj
Kapo dol!!! Krasno napisano! Lepo je “srečati” somišljenika.