Kaj ti sploh delaš kaj? Ne. Kot Kim Kardashian sem – plačajo mi, da živim. Okej, žal mi ne. Bi pa bilo fino. Ne vem še sicer kako bi prišla do te slave, brez snemanja sočnega filmčka, bom pa sigurno delila z vami svojo zgodbo o uspehu, če mi kdaj uspe. Da se vrnem na vprašanje, če jaz sploh kaj delam. To je najbolj pogosto vprašanje, ki ga ljudje imajo za blogerje in tudi vlogerje. Kaj sploh počnemo, če sploh kaj razen, da vsiljujemo vsem okrog nas svoje mnenje. Ne bom govorila, da je blogersko delo neverjetno težko in se delale uboge, ker realno težko je biti nevrokirurg ali gasilec, moje delo pa je nekako še najbližje freelance novinarjem.
Najpomembnejša stvar, ki jo po mojem mnenju mora imeti vsak bloger je vztrajnost in vizija. Nobena SEO optimizacija (rešujem z YOAST) ti ne pomaga do take branosti kot ti bo vztrajnost in tvoje ideje. Veliko ljudi se zadnje čase odloča za pisanje bloga, ker bi želeli s tem služiti in čeprav se večina blogerjev ob tem križa in trdi, da je to svetoskrunstvo bloganja, sama vedno rečem zakaj pa ne. Žal je realnost taka, da lahko od prvega zapisanega bloga do prvega plačila objave minejo leta. Veliko ljudi opazuje velika blogerska imena in pozablja, da delajo to že res res dolgo. Ja, lahko, da boš senzacija v roku enega mesca, veliko je odvisno od tega kaj imaš ponuditi, pa tudi koliko truda vlagaš v to ampak tega ne moreš predvideti. Ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje množično začeli spremljati, če boš jim ponudil svoje branje vsak teden ali vsakih 10 dni. Sama sem na začetku pisala vsak dan in tudi zdaj se ne zgodi, da ne bi pisala vsaj 3x na teden, pa še takrat imam slabo vest. Sama sem dobila prvo plačilo za objave nekje slabe pol leta za tem, ko sem začela pisati, pred tem sem se za razliko od večine, otepala raznih kompenzacij iz preprostega razloga, ker mi niso bile potrebne. Kaj si naj začnem 6 dudami, če je Luka sploh ni imel? Jih vzamem samo, ker so zastonj? Hvala, ne. To je nekaj kar danes pri meni cenijo tako moji bralci, ki vedo, da to kar zapišem res mislim, kot tudi podjetja s katerimi sodelujem. Trenutno smo blogerji v Sloveniji na udaru za dobesedno vse živo in dobivamo ponudbe za sodelovanja vsak dan, zato lahko rečem, da mi odpisovanje mailov, dogovarjanje sestankov, sami sestanki in pošiljanje poročil vzame bistveno več časa kot samo pisanje. Vprašanje, ki se neprestano pojavlja je, če se od tega lahko živi. Ja, se lahko, ampak je iz mesca v mesec odvisno kaj bo. Pogosto se zgodi, da na plačilo za objavo čakaš tudi po 3 mesce in v tem času države ne zanima, če imaš za prispevke, zato lahko rečem, da je kar se finančne plati tiče to zelo nestanovitno. Bolniške, dopusti, regresi, krediti – vse to je pri vseh SPjih enako, ne obstajajo. En mesec lahko zaslužiš dve povprečni plači, en mesec si z lahkoto na nuli, dovolj je samo to, da si nekdo premisli kakšnega blogerja želi, pa ostaneš brez letne pogodbe ali pa klasična zgodba pri nas, zamujanje s plačili. Prednost je, da lahko delo opravljaš od doma, prav tako je to včasih tisto kar te najbolj jezi. Pogrešaš družbo, pogrešaš sodelavce, z veseljem greš na dogodke, ker ti vsaj popestrijo rutino, ker se srečaš s »svojimi«.
Pri blogerjih, ki pišemo o svojem življenju, o družini in o starševstvu je posebno to, da nismo sami v tem, da pišemo zelo življenjske zgodbe in da so temu primerne tudi fotografije, ki jih objavljamo. Občudujem razne profile na IG, ampak o takih fotkah lahko sanjam, saj z Luko, navihanim 2 letnikom ne morem ponavljati en in isti kader 13x – ujamem trenutke najinega vsakdana, večinoma s telefonom (zato je dober telefon, če mene vprašaš ključen!) in jih v večini na telefonu malo osvetlim in je to to. Prav tako je pri meni telefon tisti, kjer sem v stiku s svojimi sledilci. Komentarji, zasebna sporočila, kdaj tudi kakšen mail, vse to počnem preko telefona zato ne rečem brez razloga, da bi umrla brez telefona. Ja, res bi. Ni ga hujšega kot prazna baterija, priznam!
Univerzalnega recepta kaj je tisto, da bi nekdo bil dober bloger, ne poznam. Verjamem pa, da je to skupek truda, idej in želje. Želja je tisto najpomembnejše. Dokler se do nečesa obnašaš kot do hobija, je težko kaj več kot to. Vem, težko je vztrajati, težko je uskladiti vse svoje obveznosti, ki jih moraš storiti in se potem samodisciplinirati, da si še do 2 ponoči na računalniku in tipkaš. Zelo dobro vem kako je to.
Največkrat je vztrajnost tista, ki naredi razliko med povprečnimi in dobrimi.
Blogersko življenje ujela na fotografiji Nika – NLP studio
Brez komentarjev