Obožujem te. Vsak najin skupen trenutek danes, je jutrišnji spomin, vsaka dogodivščina bo zgodba za pripovedovanja. Jaz sem srečna mama in ti si srečen otrok, tako je že leto in pol. Vendar so stvari prej bile popolnoma drugačne. Mislila sem, da živim super življenje, da mi nič ne manjka. Zdaj vem, da nisem imela pojma.
Pred dobrima dvema letoma sem izvedela, da sem noseča. To je bil čuden občutek v meni, ki ga je test samo potrdil. Takoj sem vedela, da če želim imeti družino, bo to pomenilo one-man-band. Imela sem dovolj časa, da bi lahko premislila kaj si želim in katero pot bom izbrala. Nasprotovali so vsi, a jaz svojih možnosti nisem premlevala, zame si edina možnost bil ti. Želela sem si te bolj kot karkoli -kadarkoli prej.
Lahko bi se odločila drugače, lahko bi se odločila za splav. Ta grozna beseda, katere odmev zmeraj ostane nekje v prostoru in v glavi. Nikdar prej nisem razmišljala o njemu, ker na srečo nisem bila v situaciji, da bi morala. Nikdar tudi nisem bila ena tistih, ki bi to dejanje prezirala ali imela kakršnekoli zadržke. Danes, ko sem mama in gledam to malo bitje, ki je najprej rastlo v meni in sedaj veselo koraka po svetu, me že sama misel na splav boli in ne vem, če bi se lahko zanj kdaj v prihodnosti odločila. Vendar razumem te misli, razumem ženske, ki se zanj odločijo.
Kdaj prej bi se najverjetneje tudi sama in takrat bi mi bilo zelo pomembno to, da imam možnost.
Ta vikend sva z Luko preživela v Zagrebu (popotniški blog bo na vrsti jutri) in čeprav je na Hrvaškem bilo vse v znamenju volitev ali državnega prvenstva v nogometu (bravo grad koji teče) , so v soboto v Zagrebu in Splitu organizirali Hod za život. Ker je to moj blog, kjer sem zmeraj iskreno zapisala svoje mnenje, ne glede na posledice, ga bom tudi zdaj. To je za mene bedarija, vračanje v preteklost in vsiljevanje idej in ni ga argumenta, da me prepriča v nasprotno; ja koliko parov ne more imeti otrok, ni zarodek ampak človek in še kaj – odpade. Res je, ne znam si predstavljati življenja brez svojega otroka in on je bil zame oseba že od začetka, najprej pikica, ko sem izvedela, da bo fant pa kar Luka. Vendar ni vedno tako, nima vsaka ženska želje in zmožnosti za otroka, ker to ni 3letni projekt, to je sprememba življenja v celoti in odgovornost do smrti. In sama odločitev za splav nikdar ni lahka, nikoli ni samo opravek, kot odhod na banko, da plačaš račune ali vračanje knjig v knjižnico. Je veliko več, je ne samo fizično dejanje ampak tudi čustveno in zadnje, kar je potrebno takrat je ilegala. Ja, splavi na črno v 21.stoletju, kaj pa druga? Realno je idiotsko razmišljati, da prepoved splavov, ker se država vmeša kamor ne sodi, ker si posamezniki jemljejo pravico odločati za vse, pomeni, da jih dejansko ne bo več. Pomeni samo to, da se bodo ženske s strahom odločale za to, da bodo posamezniki mastno zaslužili. »Dober« primer je Poljska in njihovi zakoni, ki rezultirajo s statistiko 1000 legalnih in 150.000 nelegalnih splavov letno. Je to prihodnost?
Ne grem se feminizma, želim si le, da imamo ženske možnost izbire. Legalno.
Andrea
•7 let nazaj
Se popolnoma strinjam s teboj. Možnonst, da se ženska sama odloči mora ostati! Me edino moti ( kot berem), da obstajajo ženske, ki splav uporabljajo kot obliko kontracepcije. Poznam prijateljice, ki so šle na splav in, čeprav ne podpiram najbolj splava, vseeeno ne obsojam in sem jim v podporo. Hvala bogu nisem (še) bila v takem položaju. Ker pa vidim, kako težka je sama odločitev za splav, živeti s tem pa še toliko težje. Zato je prav, da država ne omejuje in imajo ženske LEGALNO možnost izbire.