Ne vem za vas, ampak moj otrok ima bistveno več stila kot jaz. Trenutno sem v fazi kupovanja spomladanske prehodne jakne zanj in ta faza traja že dobrih 10 dni. Pogoj je, da ni modra, zelena ali lederca. Zaenkrat še nič. In jaz vztrajam, iščem in ne kupujem nekaj, kar je sicer ok, ampak ni to kar bi želela. Ker točno vem kaj iščem! Te dni se tudi spravljam (v fazah) čistiti in sortirati njegovo omaro in opažam, da ga res ni težko lepo obleči. Vse je črno, sivo, temno zeleno, tu in tam kaj svetlega, bolj izjema kot pravilo. Naštela sem 6 skoraj enakih spodnjih delov trenerke v črni. 6! To so 4 spodnji del več kot jih imam trenutno jaz in da so taki, da so mi prav (ok, priložnost, da se pohvalim: če si brala tole potem veš, da je moje hujšanje uspešno in ja, VSE mi je preveliko, še zdaj ne verjamem, da je to dejansko res).
Nakupovanje mi nikdar ni bilo pretirano veselje. Ja, nove stvari ja, samo nakupovanje, iskanje teh, poskušanje, pa ne. To je večinoma povezano z dejstvom, da sem s svojih meter 75 in suverenih 72 kg, plavalnimi rameni in (hvalabogu vsaj to) D košarico, vedno bila izven standardov modne industrije podhranjenih maneken postave 14letnih dečkov. Vedno sem bila bolj pri L, kot pri size zero in vse mame že iz izkušenj z otroci vemo, da večji kot so, manj so prikupni in približno tako je tudi pri garderobi. Ne morem se pohvaliti z nekim stilom za oblačenje, ker sem bolj kot ne basic. Ja, basic. Obična. Najboljše se počutim v klasičnih kosih, poleti v mornarskih kombinacijah in pozimi v all black izvedbi. Tu in tam znam presenetiti ampak še tu moram biti iskrena, da mi najbolj pogosto prodajalke izberejo celoten outfit, jaz pa se na koncu samo nasmehnem, ko mi nekdo reče, da sem pa danes res super skombinirana. Če mi za Luko uspe pokombinirati vse, sem sama pri sebi malo izgubljena. Za začetek sem mama in pretirano svetle stvari, tipa bele hlače, imajo prekratek rok trajanja. Bele bi ostale točno do trenutka, ko bi se mi Luka približal na pol metra. Ali pa še to ne, ker bi verjeno jedla čokoladni rogljiček. Na drugih zadnje čase opažam barve kot so rumena, mint in roza ter cvetlične vzorce. Všeč so mi. Na drugih. Včasih mi je kaj celo tako zelo všeč, da si kupim. In potem to visi v omari, z etiketo, čaka svojo priložnost. Na tako foro imam v omari dve rdeči obleki, roza srajco, rdeč trench in vijoličen pulover, za katerega se tolažim, da če druga nič, ga bom oblekla na kako tekmo NKMB. To so tisti nakupi, ko nekaj kupiš samo, da kupiš. Takih je v moji omari polno, ampak večinoma so vsaj v črni, pa jih ponosim.
Ta pomlad pa je prinesla nekaj novega, razen alergije seveda. Neko novo energijo. Ko se dnevno družiš z ljudmi, ki dejansko živijo takšno življenje kot ga imajo na Instagramu, ki dejansko izgledajo kot z fashionweeka tudi kadar se ne trudijo, se malo zamisliš nad svojim predvidljivim stilom, nad tem, da presenetiš, če nisi v črnem. In ne, niso vse te osebe fashion blogerke, so tudi čisto preproste mame, ki pač uspejo zjutraj narediti kaj več kot jaz, ki si čez pižamo oblečem jakno. Rahlo sem stopila iz svoje cone udobja, nisem še pripravljena za rdeče obleke ampak sem na dobri poti. Enkrat, mogoče kak vroč poletni večer, presenetim. Zaenkrat sem zbrala dovolj poguma samo zato, da sem namesto vedno moderne črne ali najbolj klasične bež, izbrala svetlo modro. In izpadlo je super.
Tega lepotca najdeš TUKAJ.
Hvala prijaznim puncam v s.Oliveru v Mariboru, ki se potrudijo, da nisem najbolj basic kaj je možno, da so me skombinirale v celoti in Niki NLP studio, da me je ujela v objektiv. Nasmejano!
Brez komentarjev