Vrtec – tretja sezona, tretji vrtec. Priznam, da sem res vesela, da je poletje mimo, da se nama življenje postavlja v neke okvirje, da je mimo ta čas prilagajanja na novo okolje in obveznosti. Čutim, da je odločitev, da sva odšla v Zagreb bila pravilna, ne glede na to kako je včasih naporno uskladiti vse želje.
Poletne mesece je Luka preživel pri varuški in na počitnicah pri babici, dedku in teti, zdaj pa začenja zares. Ta teden je pričel obiskovati vrtec, ki je na srečo na drugi strani najinega bloka.
Ni me strah kako se bo navadil novih ljudi, ker s tem nima težav, ni me strah kako se bo znašel z jezikom, ker govori kot navit, pa sploh ni pomembno ali hrvaško ali slovensko, on se vse uspe dogovoriti. Edino česa me je strah, so bolezni. Nova služba, novo okolje, brez varstva, brez osebe, ki bi lahko Luko pripazila vsaj uro ali dve, je to moja največja skrb. Žal je danes pogosto skrb mamic prav to, da nimajo varstva, če otrok zboli. Nikakor nisem pristaš tega, da se otrok, ki ni za med druge otroke, pošilja v vrtec. To mi je čisto mučenje otrok in sebično razmišljanje glede drugih. Že na uvajanju v vrtec, skozi katerega morava znova z Luko, me je zmrazilo, ko sem videla vse te sveče iz nosov.
Zgleda se je res začel vrtec ali kot bi rekle mame – sezona šmrkljev in bolezni. Letos sem se pripravila na borbo že v začetku avgusta, ko je Luka šel na počitnice. Spakirala sem mu sirup Imunoglukan, ki se nama je pokazal za učinkovitega že v zimskem času. Neverjetno je, da Luka zdaj zjutraj sam reče, da bi pil pikapolonico in si jo sam natoči (zato nama je prvo, manjše pakiranje, že pošlo, čudežno ga je en dan manjkalo več kot pol, gumjasti dinozaver pa je še danes malo lepljiv). Računam in upam, da bo vrnitev v vrtec izboljšala tudi malo prehranjevalne navade mojega izbirčneža, ker mu sveže sadje in zelenjava sploh ne dišita, zato je sirup z vitaminom C že samo zaradi tega koristen. Ne vem kakšne prijeme imajo tete v vrtcu, ampak baje tam Luka vse poje, tudi zelenjavo, zaspi brez problema, samo še čakam, da mi rečejo, da je šel kakati na kahlico sam, pa jim postavim spomenik. Kot da ni dovolj, da imamo mame že nasploh večino časa nek občutek slabe vesti, pa čeprav skoraj vedno čisto nepotreben, nam take stvari samo še dodatno zbijejo samozavest, da vemo kaj počnemo.
Ne vemo. Vsaj jaz ne vem, čeprav sem mama že skoraj 3 leta.
Najhujše je, da se vedno bolj pogosto pojavlja vprašanje zakaj in tudi na to pogosto ne vem odgovora. Ampak o teh zakaj dežuje, zakaj moramo lulati, zakaj je lačen in podobnih vprašanjih v enem od prihodnjih zapisov. Razmišljam, da si začnem zapisovati vsa ta neverjetna ZAKAJ vprašanja in jih Luki podarim, ko bo sam postal starš. Ne prej, da ga slučajno ne mine in ostanem brez vnukov!
Brez komentarjev