Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj tako razveselilo, da me nekdo pokliče, da mu obrišem ta zadnjo niti, da bo me strah, da se bo dvignil parket od lulanja po njemu. Ampak smo tukaj, v tej fazi. Luka je skupaj z počitnicami pri babici in tetah še na posebni misiji odvajanje iz plenic.
Odvajanje ne gre najbolj po načrtu, predvsem iz razloga, ker je enkrat pozimi bil že čisto blizu tega, da se rešiva plenic in je potem zbolel, rutina se je spremenila in čao kahla, nočem te več. Pa itak mu že v osnovi ni bila ekstra zanimiva.
Tudi tokrat se soočamo z nenavdušenjem nad kahlico, tudi do te mere, da namesto, da bi sedel na kahlico, se prime za glavo in govori, da ne more lulati, ker ima vročino. Že zdaj vidim te klasične moške finte, da od vročine hočejo umreti, tudi od tiste samo namišljene.
Končno je Luka prišel do faze, da spi brez pleničke, da je čez dan brez pleničke, še vedno pa se zgodi skoraj vsak dan, da pozabi in se preveč zaigra, da bi šel na kahlico pa so hlačke mokre in luža po kateri veselo skače pod njim. Kakanje je čisto druga zgodba in svoje poglavje, o tem sploh ne bi raje. Nimam posebnih trikov za odvajanje od plenic, nasvetov ali kakršnihkoli koristnih informacij za mamice kako bi se tega lotile, ker je pri nas bila stvar zelo preprosta, že dolgo časa smo občasno Luko nagovarjali, da gre na kahlico, v vrtcu je nekaj časa že hodil redno, sedaj pa smo preprosto nehali s plenicami in pač brisali tla. Pogosto.
Za ene je to pri 2,5 letih grozno pozno, ene mame spet upajo, da bi njihovi 4letniki spali brez pleničk, kakorkoli obrnemo mislim, da je to samo še eden mejnik, ki nas mame opomni, da nimamo več dojenčkov in čisto nič druga. Zame to nikoli ni bil znak naprednosti, čeprav sem občudovala starše, ki so otroke pri 7 mescih imeli brez plenic. Ja, starše sem občudovala, ne otroke. Da ne zaidem preveč v teme, ki mi niso tako blizu (vztrajnost), se bom vrnila k tem, da več nimam dojenčka. Pa tako zelo bi si želela, da bi bil znova majhen, da bi znova lahko spal v mojem naročju, kar je zdaj neizvedljivo, da bi se mi pustil cartati in objemati kolikor želim, da bi se veselo smejal in čebljal, da bi se znova učil vseh tistih kotaljenj na bok, posedanja in plazenja. Danes, ko si star 2,5 se mi to zdi tako zelo daleč nazaj, da sploh ne vem, če se še vsega spomnim.
Ne vem kaj je z nostalgijo, verjetno posledica tega, da Luko odkar je napočitnicah noro pogrešam in mi je vsak dan brez njega težji. Kam se ti tako mudi mali? Zdi se mi, da boš kmalu šel na faks, čeprav greš čez 14dni znova (na uvajanje) v vrtec. Mali kaj naju čaka tokrat? Upam, da ne kakšna drama več kot je bila do zdaj pri tvojih uvajanjih, ker sem tete v vrtcu sveto prepričala, da ne bo nobenih težav in da mi ni treba jemati dopusta 2 tedna za uvajanje. Predvsem, ker ga nimam. Eto, pa sem že nazaj pri temi slaba vest zaposlene mame. Razmišljam, da bi to lahko bila kar svoja kategorija na blogu, mogoče se še katera bralka oglasi s svojo izkušnjo? Vesela bom komentarjev o tem, zdaj pa grem skopat malega princa, ker se mi zdi, da odkar se on »sam« kopa nekak ne deluje najbolj čist.
Brez komentarjev