Veste Martinovo je v Mariboru poseben praznik. Taki pijanski. Eni ga enačijo s Silvestrovim, drugim, ki morajo za Silvestrovo biti s taščo, pomeni še več. Včasih sem se ga tudi jaz veselila, v srednješolskih dneh je pomenilo, da nas zadnji 2uri ni, v študentskih pa da nas dva dni ni. Zdaj je vse drugače..
Zjutraj me zbudi kašljanje iz otroške sobe. Shit ne že spet. Pridem do Luke, nasmeh in cviljenje mi povesta, da ni tako strašno. Zadnje kar bi si želela je, da je zdaj bolan. Jutri greva prvič na praznovanje otroškega rojstnega dne, naslednji teden pa on praznuje. Ne sme biti bolan! Darilo sem že kupila, samo zavijem še pa je, drugih obveznosti danes nimam, dogovorjena sem za pozno kosilo v novem lokalu v mestu, danes mi bo uspelo oprati lase, se naličiti in mogoče spiti še kak kozarček na trgu.
Ura je osem zvečer, Luka je šel spat z vročino, moji lasje so neoprani (če to, da me je dobil dež ne štejemo kot pranje), noč najverjetneje ne bo dobra, nisem spila kozarčka vina (tudi kosilo nam je zamorila od kolegice tašča, ki se je slučajno znašla pri naši mizi in NI vtihnila naslednjo uro in pol), v kopalnici ne dela luč pa še šopek za malo slavljenko jutri, sem pozabila v avtu in zdaj premišljujem v kako slabem stanju bo, če ga tam tudi pustim.
Ste sigurni, da danes ni petek 13.?!
Pa sem mislila, da je dež najhujše kar se na Martinovo lahko zgodi. Saj bi še kaj dopisala – pa več nemorem, kavč me vabi in odeja pogreša.
Brez komentarjev