V srednji šoli sem bila trdno prepričana, da brez kave ne morem živeti in da to, da si vzamemo s puncami prosto uro, da lahko v miru spijemo kavo v bistvu pomeni,da skrbimo za svoje osnovne življenjske potrebe. Posledice tega razmišljanja se mi še danes obrestujejo (dokončujem diplomo po 7 letih študija). Če sem takrat mislila, da sem utrujena, se temu danes samo še smejim. Meni kava predstavlja tako užitek (zato bi jo včasih v kakem lokalu najraje vrnila, ko dobim neko pockarijo) pa tudi osnovo za preživetje, saj se pogosto zgodi, da ¾ dneva preživim samo na kavi. Vem, zelo zdravo. Če nič druga, vsaj kak kilogram mi je na tak način že šel, pa čeprav samo za kratek čas, ker se zdaj itak začne sezona pojedin, sladkarij in še več kav, za katere zdaj ni bilo časa.
Ne vem, če je kaj slabšega od tega, ko mamica končno pride do kave v miru s prijateljico – pa je kava zanič.
Sploh ni pomembno ali je mamica na porodniški ali že nazaj v službi, ko zjutraj zasliši svojo malo budilko v luškani pižamici, si vsaka misli: »Evo ga, začenja se!«. Vedno, ampak res vedno, si želim, da bi zjutraj bila sposobna vstati pred Luko, si v miru skuhati kavo, se obleči, mogoče celo zajtrkovati. Statistika je takšna, da zadnje čase Luko v vrtec odpeljem v jopici navlečeni čez pižamo, nepočesana in tudi z dvema različnima japonkama sem že šla. Nisem jutranji človek in če bi se mene vprašalo, se dan ne bi začel pred 10. Žal se me ne, Luka je zjutraj še posebej razigran, nasmejan in pripravljen na akcijo. Sej je sonček, pa sej ga je lepo videti nasmejanega…ampak. Joj kaj bi dala, da bi še zjutraj lahko malo poležavala z njim, pa ga zjutraj pri miru ne obdrži niti Maša (tudi medved ne), niti vsi 4 Telebajski skupaj. On hoče takoj jest, on hoče takoj sestavljati kocke, plezat na stol, name in še kam. Mama pa bi samo še malo spala. Samo še malo. Danes je že eden takih dni, ko bi samo še malo spala, pa me je budilka, tokrat tista na telefonu, zbudila že pred 6. Danes bo dolg dan, začenjam ga s potjo v Ljubljano in končujem s posvetovalnico in cepljenjem Luke. Prisežem, današnja sreda ima občutek ponedeljka, tistega bednega, ko ti ni za nič. Tako meni tudi več ni za pisanje in bom se tu poslovila, grem skriti podočnjake in pogumno v novi dan!
Aja, na FB nas je že skoraj 7000 – noro ne? Nagradna igra ne uide!
Hvala, da berete tudi take jamrajoče zapise kot je ta!
Janja
•7 let nazaj
Spet se ponavljam, ampak… Saj bo minilo, verjemi.
❤️