So jutra, ko se vstaneš, urediš, spiješ kavo, porihtaš otroka in greš v vrtec ter v službo. So. Jaz verjamem, da so. Samo ne pri nama.
Danes sem se ob 6.30 zjutraj odločila, da riskiram svojo “fasado” za dodatnih 10minut poležavanja. Vsekakor sem pričakovala drugačen razplet jutra. Luka je 3 minute zatem, ko sem ga previla imel pokakano polovico hrbta, bodija in hlač. Ok, kopanje, brzinsko. Uspe mi, odpravljama se od doma 15 do 8, jaz zaklepam, Luka že gre do dvigala, ki se odpre in njemu stisne prste. Res? Dretje na tešče? Do takrat mi je bilo že žal, da nisem raje kot ležala pozajtrkovala kaki kos kruha z nutelo, da bi lažje prenesla vse to. O tem, da sploh nisem vedela, da sneži in me čaka še čiščenje avta ne bi.
V službi je bil dokaj stresen dan, morala sem oddati neke papirje, ki jih nisem znala niti prav izpolniti in sem porabila eno uro za šetanje po mestu, med sneženjem, da sem prišla do odgovorov in uspela oddati. Še dobro, da so si zmislili vodoodporne uggice.
Ne vem, če je današnji dan bil preizkus koliki malenkosti rabiš, da proglasiš dan za slab ali po domače popizdiš ampak medtem, ko to pišem se ta dan ne neha. Trenutno s fenom sušim kavč saj je Luka splezal na okensko polico in prevrnil vazo z bambusi in na kavč, steno za njim in tla izlil dva litra vode. Je še prehitro, da ga dam ob pol 6 spat?
Za tiste, ki ste me spraševale kako pa je v vrtcu pa kratek povzetek saj res nimam veliko za napisati. Luka je v vrtcu en teden in brez problema tam že spi in ostane do konca. Brez solz zjutraj, vmes ali ob odhodu. Ne vem, če bi lahko bila bolj ponosna kot sem, kako pogumen je.
Andrea
•7 let nazaj
Polna luna, Murphy… Sama sem pa po naravi tudi precej štorasta in ko pridejo takšni dnevi, res lahko znoriš. Ko samo čakaš kaj še lahko gre narobe!