Občudujem mame, ki zmorejo vse. Jaz nisem ena izmed njih in najverjetneje nikoli ne bom.
Ko me kdo vpraša kako uspevam vse sama, sem odkrita in povem, da ne uspevam. Da je tu veliko usklajevanj z varstvom, odpovedovanj in ja – tudi plačane pomoči.
Včerajšni večer sem preživela v pospravljanju, da danes lahko pride čistilka.
Ni to grozno, da moraš pospravljati preden pride nekdo to delat? Mogoče se sliši smešno ampak kupa oblačil v moji spalnici ne bo zložila v omaro, tudi tisti kup papirjev na hladilniku ni v njeni domeni pa še in še se najde takšnih in drugačnih kupčkov v stanovanju.
Prve mesece po porodu, ko je Luka še veliko časa prespal sem si mislila pa kaj govorijo vsi kako nimajo časa. Jaz ga imam ogromno.
No situacija je zdaj, ko Luka čez dan spi MOGOČE eno uro popolnoma drugačna in verjamem, da se bo še dodatno zaostrila, ko se vrnem v službo. Luka gre zdaj v varstvo vsaj 1x ali 2x na teden za 4ure, ko imam jaz predavanja, da bi k temu dodala še enkrat za 2-3 ure, da lahko jaz generalno sčistim stanovanje? Ne. Ni šanse.
Preden se name sproži plaz kritik, naj spomnim, da ko si popolnoma sam z otrokom, velikokrat še do tuša ne uspeš priti. Verjamem, da je drugače, ko živi družina skupaj in se otroci, lahko gredo igrati kam sami z očetom, mama pa med tem časom doma naredi čudo.
No pri nama to čudo naredi Brigita, medtem ko se jaz lahko brezskrbno ukvarjam z Luko. Vem tudi, da bi ta denar lahko porabila za kake bolj pomembne stvari, a veliko raje se odpovem kaki kavi ali majčki in izkoristim ta čas, da se posvetim Luki.
Še je katera, ki se ne brani pomoči?
Brez komentarjev