Sej več nisem pametna. No ali pa bolj realno, še vedno nisem pametna. Takoj, ko mislim, da zdaj pa sem v tem materinstvu že res dobra, da to pa je zdaj rees prišlo tisto famozno obdobje, sveti gral starševstva – ko baje postane boljše in lažje, se zgodi preobrat. Preobrat, ki zlatega otroka, ki se je z veseljem zmeraj sprehajal, spremeni v otroka, ki ga neizmerno »bubajo« nogice in bi ga jaz morala nositi (in ga seveda ne, ker ima 16kg). Otrok naenkrat prične vso (zdravo) hrano imenovati kar fuj & blak in bi jedel samo še puding, mesek in čokolino. Čokolino po katerem sem jaz prepričana, da prične še samo bolj divjati.
Prejšnji teden je bil dokaj naporen, Luka je zaradi viroze bil doma, jaz z njim in cel teden ni spal čez dan. Tako sem celo popoldne imela v glavi izgovor, da je to vse samo, ker je utrujen. Vsakemu, ki sva ga srečala, če sem si sploh upala kam iz hiše z njim, sem takoj povedala, da danes pa ni spal in da je to razlog za to metanje po tleh, kričanje in divjanje.
Včeraj je šel v vrtec in tam spal dobri dve uri. Pripravljena, da bova pa vsaj popoldne dobro izkoristila, sva se odpravila na igrala, kjer je po 3 minutah bilo vse brezveze. Okej, očitno tudi naspan ni kaj dosti boljše volje pa tudi jaz sem imela čisto pokvarjen večer oz. načrte kaj vse bom storila, ker gospod ni in ni želel zaspati. Samo za informacijo,na koncu je zaspal ob 23.10. Je to normalno? Meni ni, jaz sem že čisto izmozgana in prav nič ne zaleže, da bi zaspal prej, zjutraj pa ga vlečem iz postelje in to ob 8, ko sva že itak čisto pozna.
Torej kaj je zdaj to? Česa ne delam prav? Je za obnašanjem mojega otroka res cel skupek nekih razlogov, s katerimi tolažim sebe in lažem druge, ali pa je to preprosto samo še ena faza? Upam vsaj, da je samo faza! Da ni karakter in da ne bo tudi pri dvajsetih jamral, da želi jesti samo puding. Nisem pametna. Od začetka te nore avanture imenovane materinstvo, sem trdno prepričana, da smo starši v veliki meri odgovorni za obnašanje otroka, da ne glede na to kakšen karakter je, smo mi tisti, ki ga oblikujemo in vodimo. Moje trdno prepričanje je vsak dan manj trdno. Bolj kot se trudim iskati in razumeti razloge kaj ni ok, kaj ga muči, kaj si želi, bolj ugotavljam, da bom preko nekih stvari preprosto morala iti, sprejeti, da tak pač je. In zgubljati živce vsak večer pred spanjem ter s prepričevanjem, da samo še čisto malo hodiva, pa bova res našla tisto lisičko, ki se nama je skrila za drevo že 15x.
Katja
•6 let nazaj
Popolnoma normalno je, a žal traja. Naš gre proti četrtemu letu in je že skoraj mimo kar se trme tiče, od zelenjave pa zavedno je samo koruzo, korenček in paradižnikovo omako 😂. In to je že več kot pred letom dni 😉. S hojo je podobno, ampak zdaj že kdaj sam želi na sprehod. Do takrat pa po mojih izkušnjah ne pomaga nič (no zelenjavo smo vmešali v juhe in pire 😉).