Čudežna beseda vsake mame. Na začetku jo iščemo, sanjamo o njej in vadimo. Vadimo v upanju, da bo enkrat tu, da bo enkrat rešila vse naše težave. Sej veš tisti dobronamerni nasveti, ki pomagajo kot dieta dva dni pred morjem,v stilu: » samo navadit se morate, sej bo bolše, samo, da ulovi ritem« in temu podobni nesmisli. Vse te besede, ki so z dobrimi nameni, nam mama velikokrat gredo prej na živce kot v tolažbo ampak tako je.
Sama sem imela kar srečo pri spoznavanju rutine. Res, Luka se je zvečer skopal (ja, prav vsak večer, ker je to bil del rutine, ki ga je pomirjala, in ne, ni mu škodilo, ni mu zrastla kožica med prsti, nisem mu uničila povrhnjice in ne vem kaj še vse bi lahko bil razlog, da dojenčka ne kopaš vsak dan), pojedel svojo flaško in zaspal. Krasna rutina, tisto o nočnem vstajanju, dodatnih flaškah in pitju bom spustila, ok? Čisto za to, ker ta tekst sigurno bere kakšna nosečka in ne želim, da že danes ne bo mogla spati, ker bo razmišljala o tem kako ne bo mogla spati, ko rodi.
Lansko morje nama je z Luko prineslo novost v rutini spanja in sicer še več zbujanja. Ta novo nastala rutina se je vlekla lep čas ampak nekako mi je uspelo tudi čez to. Komaj. Luka že od začetka spi v svoji posteljici, z redkimi izjemami. No te redke izjeme so zaradi bolezni v zadnjih mescih in sedaj še morja rezultirale z – novo rutino. Tako rutino, ki se enako kot tista prej prične okrog 19. Ure, le da zdaj ta traja vsaj 2 uri. Vmes se vsaj 5x pojavijo solze, občasno tudi moje, vmes se pojavijo stavki, ki sem upala, da jih kot mama nikoli ne bom izrekla, pa že zdaj, pri slabih 2 letih uporabljam grožnje v stilu, če se ne uležeš, ne bo Maše, greš v sobo ipd. Prav vsak dan ga poskusim dati v svojo posteljo in prav vsak dan, zaspi pri meni. Na kavču ali v spalnici, sploh ni pomembno, pomembno je le, da ni v svoji postelji. Čeprav sem mama, ki je že enkrat uspešno prestala trening spanja, sem znova pred preizkušnjo in tokrat ne vem, če sem ji kos. KRIČANJE v posteljici, držanje za ograjo in cepetanje v posteljici lahko vsak starš posluša zgolj omejen čas. Luka se tega zaveda in zato vztraja. Trenutno gladko vodi.
Zdaj, ko to pišem, leži zraven mene oz. bolje rečeno na meni in gleda v telefon kaj počnem. Zaspan je, zelo. Ampak vztraja, ne želi zapreti oči, če ga premaknem se razjezi, če ga poskušam božati, da bi lažje zaspal, mi umakne roko. Ne preostane mi drugega, kot da čakam. Danes bo spet zaspal zraven mene. Spet ga bom odnesla v njegovo posteljo in spet se bo zbudil kriče. Vzela ga bom nazaj k sebi, do jutra me zbudil s svojimi brcami vsaj 18x. Če bom imela srečo, se ne bo zbudil ob 4.15. Če bom imela srečo, se bo zbudil ob 7 za vrtec. Glede na to, da ni vikend, bo najverjetneje želel spati do 9. Ko ga bom zbudila za vrtec bo znova kričal.
Lepote materinstva res pridejo v najrazličnejših oblikah.
Brez komentarjev