Najhujši mesec, ko je mama sama

Spet si brez otroka? Ja kje pa je revež?

Taka in temu podobna vprašanja poslušam zadnji mesec. Mesec, ki je bil zame vse prej kot lahek. Z Luko sva se konec maja preselila v Zagreb, sama. Čisto sama. Ni babice, ni dedka, ni tete, ni prijateljic, ni nikogar, ki bi ga lahko čuval. Seveda nisem takoj dobila vrtca, nasprotno, še za september sem ga komaj. Na srečo sem uspela najti varuško, super gospo pri kateri je Luka neizmerno užival, ki mu je vsak dan izvrstno kuhala in se z njim igrala. A ta gospa avgusta ne dela. Okej, se bomo znašli, bom poiskala nekoga drugega, je bila najprej moja ideja. A potem se je oglasila babica, da bi ona imela Luko 2 tedna, oglasil se je dedek, da bi Luko peljal na morje, oglasila se je teta, da bi tudi ona želela, da Luka pride na počitnice, če dovolim.

 

In bila sem pred odločitvijo. Poslati otroka za cel mesec na počitnice, kjer bo užival, kjer se mu bo vsak dan noro dogajalo, ali naj ostane v Zagrebu z mano in večino dneva preživi v varstvu. Priznam, da mi ni bilo enostavno. Kaj enostavno, v določenih trenutkih sem bila vsa v solzah in izgubljena do te mere, da sem vmes vzela dan dopusta samo, da sem Luko videla za par ur. Naenkrat ni bilo ob meni malih nogic, ki me vsako noč »masirajo« med spanjem, ni malega nadobudneža, ki z mano pije zjutraj kavico na balkonu. Da ni bilo to dovolj, sem nemalokrat slišala komentarje, da kako sem lahko to naredila, da druge mame to nikakor ne bi zmogle ipd. Zelo so me zaboleli taki komentarji, počutila sem se kot najslabša mama na svetu, ker moram delati, ker nimam dopusta, da bi lahko šla s svojim otrokom za 3 tedne na morje.

 

Lahko je biti pameten, ko nisi v taki situaciji. Zdaj, ko se ta mesec končno približuje koncu, sem vesela, da sem se tako odločila. Neverjetno sem pogrešala Luko, prav vse, tudi tisto, ko sitnari, a vem, da sem njemu pričarala vrhunsko poletje. Preživel je 8 dni na morju, prepotoval je celo Slovenijo od Bleda, Bohinja do Rogle in Portoroža. Kopal se je v bazenih, morju in senu. Jaz sem vse to z njim spremljala in doživljala samo skozi slike, ki sem jih dobivala in preko telefonskih klicev, ko mi je nadobudno razlagal kaj vse je počel in kaj videl. Hvala Telekom za to, včasih pojma nimaš kaj je pravi razlog, da je nekdo na telefonu!

Jaz sem v vmesnem času uspela v službi narediti toliko, da sem dobila dodatne dneve dopusta, da bom lahko z Luko, ko štarta na novo v vrtec. Do konca sem uredila stanovanje, zalepila tapeto, pripravila jesenske stvari, odpotovala s prijateljicami za vikend v Novi Sad in celo uspela videti morje.

In najboljše? Zbrisala sem tisto, ki mi je najbolj pametovala kako ona pa res ne bi mogla tako otroka poslati nekam za cel mesec. Ker ne potrebujem takih ljudi v življenju, ki je konec koncev samo moje. In končno spet nazaj v normali z mojim malim herojem, ki je imel vrhunsko poletje!