Doma sva že en teden, torej se tako kot večina, sploh več ne spomnim, da sem bila na morju. Edino, kar me na morje še spominja, je gora oblačil, ki čakajo, da jih pospravim v omaro (oprati sem jih uspela, slučajno, sem eno vrečo pustila pri mami) in vprašanja kako je bilo na morju.
Na morju je bilo krasno – kot je lahko. Najprej sva tri dni preživela pri prijateljici, ki ima 2 majhna otroka. Zelo majhna, starejša je dopolnila 2, mlajši je 6 mescev. Občudovala sem mlajšega, se spominjala kako je bilo lepo, ko je Luka bil tako majhen in se delala, da ne slišim kako se razbojnika prepirata za ene te iste igrače. Neverjetna sta bila. Eno minuto sta se objemala in cartala, nato pa en dan prepirala in cmerila. Noro doživetje. Naporno, zelo. S prijateljico sva se samo spogledovali in se opravičevali ena drugi iz nekega nelagodja, ko v bistvu itak nič ne moreš.
Po 3 dneh v družbi 3 otrok, mlajših od 2 let, sva se odpravila v meni najljubši kraj, v Selce. Malo mestece, oddaljeno slabe pol ure od Grada koji teče, kjer trenutno kraljuje gospod Kek, je in bo ostalo meni najljubše. To je namreč mestece, kamor so mene starši pripeljali domov iz porodnišnice. Usoda je šla svojo pot in meni namenila življenje v Sloveniji, v totem Mariboru in ne v majhnem mestecu, ki pozimi šteje slabih 1500 prebivalcev.
Kot zanimivost lahko dodam, da je v tem mestecu bil doma tudi “znan” pevec Werner, katerim staršem je še danes nerodno, da on trdi, da je dalmatinec, glede na to, da je to mesto kakih 200km vstran od Dalmacije.
Situacija je v Selcih podobna kot v večini turističnih krajev. Turizem je na Hrvaškem na vrhuncu, po odlični lanski sezoni, so letos že junija beležili 33% več nočitev. 33!! Neverjetno. Ta trend se nadaljuje čez celo poletje in prav nič neobičajnega ni, da v poplavi ležalnikov na plaži (seveda plačljivih) ne moreš zakupiti svojega, če pa ti to že uspe, pa moraš previdno stopiti dol z njega, saj lahko pohodiš Čeha, ki si je čisto zraven tebe vrgel brisačo.
Tokrat nisva bila v hotelu ampak v apartmaju, ki sem ga poiskala preko Bookinga. Ker zelo dobro poznam ulice v tem majhnem kraju, konec koncev se glavna imenuje po mojem predniku, sem vedela kaj iskati, ker vem, da ima večina obalnih mest enak problem – breg! Ko 40 stopinjam, dodaš vzpon do apartmaja po klancu, voziček z 15kilskim otrokom, to res več ne moreš imenovati dopust zato sem se res potrudila poiskati nekaj sprejemljivega. Imela sem srečo in našla popolnoma nove apartmaje, z prekrasnimi lastniki, ki imajo v ceni še možnost izposoje koles in ne samo klimo ampak celo zračenje v apartmaju. Tega, v kraju, kjer še vedno naletiš na rjuhe, ki so jih pred 15 leti podarili, ko so renovirali hotel, ne najdeš pogosto. Najdeš jih tukaj (Dranče 16). Prosim pustite še mi kaj prosto za september!
Za razliko od optimistične družbe dveh družin, ki so pripotovali iz Poljske in so prišli spraševati za apartmaje, ko sem ravno sedela na terasi, sem jaz rezervirala pravočasno. Še danes mi ni jasno, da se nekdo s 3 malčki odpravi na »blef« nekam iskati prenočišče za en teden. Ne razumem. Res ne. Sej je res, da sem ziheraš in da me pri rezervacijah vedno kupijo z dobrimi slikami, ampak vseeno – na morje v srcu sezone brez rezervacije? Ja, ko smo bile stare 20.
Da se ne razgovorim še o ponudbi hrane in miselnosti, da bi bilo itak najboljše, da turisti pošljejo denar, sami pa ostanejo doma, bom raje počasi zaključila. Dopusta se skoraj več ne spomnim, letos me nanj ne spominja niti zagorela polt, kot me je včasih, zato sem odločena, da še greva na morje, ampak tokrat bolj pametno – v posezoni. Midva in penziči.
Brez komentarjev