Neodgovorjeni klic. Okej pokličem nazaj kasneje. Ali pa ne. Najpogosteje ne. Ne ker ne bi hotela. Pozabim. Pa se spomnim ob polnoči. Sms? No to odgovorim, vedno, slej ko prej. Vedno sem imela raje sporočila kot klice, odkar pa sem mama pa sploh nevem zakaj me kdo še kliče – sej se nikoli ne javim, niti nimam telefona nikdar na glas. Dogovori s prijateljicami pa zgledajo nekako tako. Kava v petek? Gremo na kosilo čez vikend? Načeloma ja. Dodamo temu še fiksno uro par dni vnaprej in ta načeloma ja se spremeni v se čujemo.
Kaj se skriva za načeloma? Za načeloma se skriva – neprespanost, Luka se slabo počuti, noče spati ali pa ravno takrat mora spati, ni še jedel, noče jesti ali pa enostavno jaz nisem pripravljena na kavo, ki bo pomenila, da 95% časa moram paziti, da mi je Luka ne polije, da ga moram vleči nazaj k mizi vstran od drugih miz in gostov, da se prične metati po tleh in plaziti ven iz vozička. Kompromis so sprehodi – zaenkrat. To še mi gre skozi, Luka se ne dere in kriči, zanimivo gleda okrog sebe, jaz pa lahko podebatiram kaj se dogaja.
Velikokrat se pa zgodi, da odpovem in ta načeloma dobi svoj pomen. Odpovem, ker mi je pomembneje Luke ne siliti v nekaj, kar vem, da mu ni po godu ali pa sebe forsirati, z nekimi druženji, ki me utrudijo bolj ko ura aerobike.
Opažam, da sem postala res slabša prijateljica svojim puncam, ki še nimajo otrok. Zakaj? Ker odpovem in one ne razumejo. Tiste, ki so mame razumejo in vejo, same so na istem, zato se še toliko težje organiziramo. Najbolj sem srečna, ko mi katera napiše pridem do vaju – super, ne rabima se posebaj oblačiti, ne rabima se pakirati, ne rabi se Luka metat po tleh, ker mu oblačim bundo (no to se tudi drugače sploh ne bi rabil, pa se), ne rabim paziti kaj bo pobral s tal, ne rabim gledati kam se bo vdaril, ker se je povsod kamor se da, že.
Vedno sem se rada družila, preživljala čas s prijatelji in včasih, ko se že tretji dan zapored pogovarjam z eno letnikom, bi res rada videla katero od svojih. Še sreča, da se slišimo več ali manj vsak dan saj so včasih dnevi, ko me samo to še ohranja prisebno ampak še vedno sem prvo mama. Prvo sem mama, potem hči, z januarjem znova dobra delavka in biti še dobra prijateljica je včasih res težko. Pa imam jaz tukaj prednost – ne rabim biti dobra žena 🙂 malo za hec, malo pa za res !
Brez komentarjev