Pa ne od našega – nee, nepopolna Mama ostaja, upajmo še nekaj časa tukaj. Pa tudi od kilogramov še ne. Žal.
Danes sva nekako simbolično preživela cel dan s prijatelji kot, da se poslavljam od prostega časa in kavic, ki sem se jih naužila v tem skoraj letu in pol doma. Jutri se začenja akcija – vrtec&služba.
Medtem, ko mi po glavi gre tisoč in ena stvar, ki je ne smem pozabiti ali pa sem jo že pozabila narediti, se Luka veselo igra in še ne ve kaj ga čaka. Njegov nahrbtnik je že pripravljen, paket plenic čaka v avtu že od prejšnega tedna in ko gre spat, sem na vrsti jaz. Ni kar tako, po letu dni previjalne torbe in nahrbtnikov, vzet v roke pravo torbico in jo spakirati s svojimi potrebščinami, sploh nevem kako sem lahko pozabila ta dogodek obeležit z nakupom kake nove torbice (sej še ni prepozno ne?).
Sestavljam sezname, polnim svoj rokovnik z nekimi opravki, za katere vem, da še hitro ne bodo obkljukani in odlašam z enim najbolj napornih opravil, ki mi ne uide vsakih 5dni. Striženje nohtov. Ne svojih, da se razumemo. Ni mi jasno od koood tak hitro rastejo, kak so lahko kljub temu, da se res potrudim, da jih lepo oblikujem še vedno tako ostri in zakaj moji ne rastejo pol tak hitro? Še eden misterij več na seznamu zakaj so naši otroci čudeži. Spet seznami. Obsedlo me je, nevem kaj, mogoče trema? Se je še katera soočala s tem pri vrnitvi v službo? Mene kar malo stiska pri srcu, sicer ne dovolj močno, da bi mi lahko bolniški list napisali ampak tako, dovolj, da je čudno.
Brez komentarjev