Učenje. Nikoli nisem imela pretiranega interesa za sedenje za knjigami, če me niso pretirano zanimale kot npr.učbenik za biografijo ali fiziko. Harry Potter in drugi nerealni moški tipa Christian Grey, so bila druga zgodba, to sem lahko brala ure in ure. Zdaj sem se znova znašla v fazi učenja, vsak dan spoznavam nove izdelke, strategije in procese dela in vse je 10x lažje, ker je to področje, ki me zanima. Vseeno še vedno ugotavljam, da so za največje lekcije, največje spremembe potrebni ljudje okoli nas. Novi nadrejeni, novi sodelavci, različni karakterji, različni interesi, odprti tip pisarn, vse to mi daje lekcije. Predvsem tiste o potrpežljivosti, ker že ni dovolj biti mama 2letniku. Ja, moj največji učitelj še vedno ostaja Luka. Vedno govorimo o stvareh, ki se jih naučijo naši malčki, a redko omenjamo tiste, ki jih oni naučijo nas.
Si kdaj razmišljala koliko lažje bi ti bilo v življenju, če bi ti bilo vseeno za vse okoli tebe, kot je vseeno tvojemu otroku zate in za okolico, ko želi kinderjajčko na blagajni? Ali kako uspešna bi bila, koliko znanja bi imela, če bi postavljala toliko vprašanj kot jih malčki? Samo predstavljaj si vso to radovednost, ki jo premorejo, ko pričenjo spraševati ZAKAJ? Predstavljaj si kako fit bi bila, če bi imela v sebi to voljo po telovadbi kot jo imajo malčki, ko se učijo hoditi, ko padejo 500x in ne obupajo? Ali kaj vse bi dosegla, če ne bi poznala strahu, kot ga otrok ne pozna dokler mu ga mi ne vcepimo v glavo?
Vem, globoka razmišljanja za te poletne vroče temperature, očitno je to posledica zadnjih dni, ko opažam kako zelo spremenjena sem od časa pred Luko. Veš tisti čas, ko si bil TI najbolj pomembna oseba tvojega življenja. No tega zdaj več ni. Zdaj grem na službeno potovanje za dva dni v Beograd in najbolj me skrbi zakaj mi mama ne pošlje nobene slike kaj počneta z Luko, namesto na katerem splavu bom dočakala jutro kot bi to bilo pred 5 leti. Res se življenje spremeni, a slepo verjamem, da točno tako kot mora in točno ob pravem času pa četudi si zdaj npr. najbolj želim, da ne bi morala prebrati še 7 pravljic preden bo mali princ ob meni zaspal ampak bi pila gintonic na eni od prečudovitih teras v mestu, ki jih zdaj spremljam samo na Instagramu. Vesela sem, da sem zadnje mesece preživela v L’occitane izzivu kjer sem se posvečala sebi, temu kar me navdušuje in navdihuje in premišljevala koliko so se te stvari spremenile odkar imam Luko. Res je vse drugače, a sreča je še vedno sreča. Smeješ se enako sladko vicem v družbi prijateljev ob šanku ali cvetkam, ki jih ima otrok, ko pričenja govoriti. Kaj enako, včasih še bolj pa čeprav imam dokaj zabavne prijatelje. Ok, vesela sem tudi, da sem pridno uporabljala linijo AquaReotier in sem na pregledu kože pred nekaj dnevi imela po celem dnevu še vedno 40% navlaženosti! Res je včasih potrebno iskati srečo v majhnih stvareh, risbici, ki bi naj predstavljala polža, kornjači po imenu želva ali dobri kremi.
Brez komentarjev