Veš tisti občutek, ko te nekdo vpraša kaj je novega, tebi pa se zdi, da se nič ne spreminja, da je vsak dan isti? No točno ta. Vsak dan se mi isto prične – z jamranjem, da se nisem naspala in kavo. Jaz sem ena tistih, ki gre prej do NESCAFÉ Dolce Gusto kot do stranišča.
In tako vsak dan. Danes ni nič drugače, dvojni Ristretto z malo mleka, sončni vzhod sem znova prespala skupaj z prvima 2 budilkama in niti najmanj nimam občutka, da je danes poseben dan. Prvi, ki se ga nisem popolnoma nič veselila. To je novo, to je odgovor na tisto vprašanje. Očitno sem prišla v leta, ko sem se nehala veseliti rojstnih dni.
Začele so me veseliti druge stvari – nov del nadaljevanke na Netflixu, parking pred vhodom, odkrivanje novih okusov kave na polici. Prisežem, da sem se Ristretta Napoli z malo mleka razveselila enako kot bi se kakšnega lepega italjana.
Ker to pišem zjutraj, je normalno, da me je že poneslo na temo kave in če sem že tukaj, moram omeniti, da so novi okusi NESCAFÉ Dolce Gusto MY CUP OF TEA. Močnejši Lungo za popoldne, ko imam že vsaj 3-4 kave za sabo in mu moram dodati malo več mleka, ker sem bolj lačna kot željna kava, je preporod! O simpatičnem italjanu Napoli pa bom rekla samo: probajte!
Sprašujem se, če so to res leta ali mešanica vsega drugega? Sem končno sprejela namige okolice, da sem mama in da se za mamo res ne spodobi, da hodi ven? Niti ne. Nasprotno, prepričana sem, da bi skoraj vse mame, ki jih poznam morale večkrat ven – pa če je to na kavo, pijačo ali ples do jutra.
Pa ne bom danes o mamah, sita sem zmeraj istih mamastih tem, mamastih problemov in vseh skrbi, ki jih imamo mame neprestano. Nisem samo mama. Tudi ti nisi.
Jaz sem od danes 28-letnica. WOW. To je skoraj že 30. Shit. Skoraj 30 in kaj imam za pokazat? Kaj sem dosegla?
Ne vem, če ravno veliko po kriterijih naše družbe. Imam otroka, kar je super, a še zmeraj večina dobi solzo v očeh, ko k temu dodam, da sem samohranilka. To torej ni po pričakovanjih. Še vedno nisem diplomirala. Here goes another one. Trenutno živim v najemniškem stanovanju, nimam redne službe in imam vsaj 8 kil preveč. Ok, če bom nadaljevala, bom na koncu še jaz s solzami v očeh.
Torej ugotovitev, za kriterije družbe nisem najbolj. Kaj pa za svoje?
V 28 letih sem se naučila kar nekaj. Na začetku so bili veliki dosežki tisti, ki se jih danes veselimo mame – hoja, govor, prisiljene solze ipd.
Potem je prišlo neko super obdobje, ko sem veliko brala in blestela v šoli. To je trajalo do srednje šole, ko so prišli mimo hormoni in rekli: »Heeej, tudi mi bi se družili!«. In tako so hormoni postali tisti gosti na zabavi, ki nočejo domov.
Ko so se hormoni končno malo umirili, sem začela ugotavljati kaj je meni všeč, kaj mene veseli, kaj si jaz želim.
Začela sem biti jaz. Nehala sem gledati poročila, klikati negativne naslove na spletu. Nehala sem tudi klikati na vse tiste članke o neverjetnih dijetah. Nehala sem piti veliko belo kavo in začela uživati prav v tistih zgoraj omenjenih kavah doma. Na vprašanja, če športam kaj, sem začela brez sramu odgovarjati Netflixam. Nehala sem s tistim, da mi je nazven vseeno za vse – zdaj mi je dejansko za 95% vseeno, a za tistih 5 povem jasno in glasno. Po ne vem koliko letih brez kajenja, sem odkrila Iqos, ki mi v kombinaciji z kavo polepša dan. In v zadnjem letu sem se naučila biti sama. Tako sama, da sem se danes zbudila veliko prej, preden sem dobila prvo čestitko za rojstni dan.
Kdor me pozna, ve, da nisem neka pretirano spiritualna oseba, zato tudi tukaj ni za pričakovati globokih misli kako sem našla mir v sebi in bla bla bla. Ne, preselila sem se v mesto, kjer sem poznala 10 ljudi in nisem imela varuške. It’s that simple.
No ni čisto tako, je pa pomagalo! Nehala sem hoditi na tiste bedne kave, ki nastanejo iz Joj res moramo na kavo.
Ne, ni nam treba. In ko enkrat ugotovimo kaj vse nam ni treba, svet postane lepši zato vse najboljše meni, da mi naslednji rojstni dan prinese še kakšno novo lekcijo (upam, da tisto kako izgubiti 10 kilogramov brez muke).
Brez komentarjev