Spim. Ja spim. Celo noč. V postelji namesto na kavču v pripravljenosti, da skočim, ko iz otroške sobe slišim jok.
Objava, da razmišljam o treningu spanja je naletela na kar nekaj odzivov vendar večinoma privat, v zasebna sporočila z razlago, da mamice ne bi želele začenjati prepirov saj je občutljiva tema.
Jaz pa bom odkrita in jasna – prejšni teden sem Luko pustila jokati.
Prvo noč je trajalo dvakrat po slabih 10 minut. Prvič sem šla pod tuš, da nisem poslušala, drugič sem tiho ležala v postelji in gledala na uro koliko še. Drugo noč je jokal enkrat, natanko 2 minuti. Tretjo noč se je oglasil 2x zgolj pojamral in dalje spal. Naj omenim, da Luka koliko čez dan ne joka, je ponoči kot iz grozljivke. Ne jok, kričanje in solze v potokih. Sploh ne odpre oči pa joka in stoka. Natančneje – je jokal in stokal.
Od tretje noči dalje ga položim ob 19 v posteljo, dam flaško, zaspi sam in se zbudi zjutraj ob 8.
Sem zato manj sočuten starš? Ker ne pomagam otroku prebrodit stiske? Tudi prav, medtem, ko vi debatirate o sočutju s podočnjaki do brade, bom jaz veselo pila kavo – naspana in srečna, da si ne otežujem življenja.
Ni več majhen dojenček, ki je ponoči žalosten, lačen ali ga zvija. Je leto dni star malček, ki točno razume dejanja in posledice. To je bila samo navada, ki sma jo uspešno odpravila, z veliko manj solzami, kot sem jih pričakovala. Luka je po “divjih” nočeh bil dopoldan okrog 10 že zaspan in siten, razdražljivost pa je včasih dosegla svoj maksimum, da sma ob 11 morala na sprehod, da se je dovolj pomiril in zaspal.
Če bi Luka opisoval noč bi to zgledalo tako:”jaz se malo zjočem in prileti mama, po možnosti sem dovolj glasen, da me potem vzame še k sebi v posteljo in noben od naju se ne naspi, saj se obračam in brcam celo noč”.
Zdaj pa se Luka zbudi in prične igrati, mene pa zbudi njegovo čebljanje. Počitek ima enkrat na dan okrog 12-13 in je na sploh dobro razpoložen tudi zvečer pred spanjem saj ne pride do tiste grozne zaspanosti.
Zakaj to pišem? Da opogumim mamice, ki mislijo, da je normalno, da do tretjega leta ponoči vstajajo 4-5x samo zato, ker tašča pravi, da je to normalno. Ni normalno in ni zdravo, ne za otroka, ne za starše in ne za odnose v družini. Poskusite, izgubiti nimate kaj – budne ste tako ali tako. Za vsako stvar pa je zmeraj najlaže reči, ja pri mojem ne bo šlo, pa naj bo to odvajanje od dojenja, dude, ipike, plenic in še česa. Zakaj ne bi? Poskusi, vztrajaj in komaj potem to reči. Sama verjamem, da smo starši v veliki meri sami krivi, za večino vzorcev obnašanja naših otrok. Vztrajnost je edino, kar je pomembno.
Misliš, da ti lahko dam odgovor na kakšno vprašanje v zvezi s tem? Piši mi.
Brez komentarjev